nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Petintrideset stopinj, poved v sobesedilu:
Takšno sunkovito zaletavanje in ustavljanje, takšna krčevitost v vseh pregibih mora nekaj časa trajati, mora ga obvladovati, ta pokvarjeni mehanizem, ki je izgubil cilje in smeri, zato se nemara zgodi sunkovito in znenada, nemara povsem nepričakovano in znenada, ko se zažene, ko sproži, sprosti, poskoči, zdrvi, eksplodira, v hipu, znenada. Nemara je drugače, nemara stopala silijo zmeraj izraziteje naprejnaprej, pred sebe, pred telo, nemara noge in vse, kar je spodaj, živi svoj tempo, svoje življenje, koraki postajajo daljši, drža zravnana ali za spoznanje vznak, noge trdnejše, koraki prožnejši, roke se pridružujejo ritmu spodaj v dlaneh, iz žepov silijo in gor, v ritmu hitrejše hoje se premikajo, v komolcih se upogibajo, žile na vratu začutijo v sebi silno napetost, dihanje je odsekano, nemara se zgodi, tako da sam ne ve, da je rob zavesti, da ne ve, kdaj se znajde v mehaničnem teku. Po praznih ulicah teče, črnih, prežečih, brez oblike in podobe,
nekakšne ozke, strašno ozke in stisnjene uličice nekje na Lentu z mostički zgoraj med obema vrstama hiš, stojnice lepo pospravljene, streha nad njimi, tržnica, prazna, umito in čisto, nobenih branjevk, potem po bregu navzdol k reki, ob reki teče, njeno črno težo sluti ob sebi, veliko gmoto, ki se pomika pod mostovi po svetu dol, nevarna reka, žival z valujočim hrbtom, ostra stena na drugi strani, zdaj je ob njenem robu, strm prepad spodaj, tu bi moral biti most, reče.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani