V tem nepokoju je ležalo bolestno pričakovanje, ki se opira samo še na nejasno, pol izgubljeno upanje.
V svojem kabinetu je imel klavir, in kadar je zagrnil okna in so splavale sence na gole stene, takrat je oživela njegova krasna, ponosna duša. Po sobi so se razlili čudoviti akordi in kar se je oklepalo njegovega življenja ostudnega in vsakdanjega, palo je od njega kakor plašč iz pepela.