nova beseda
iz Slovenije
Ciril Kosmač: Tistega lepega dne, poved v sobesedilu:
Koklje so s kljuni naganjale zakasnele in cendrave piščance, ki bi se še radi držali materinih peruti, samozavestno so počepale na gnezda, znesle jajca in jih razvpile po vsem dvorišču, če že ne po vsej vasi, da so srboriti petelini na praznem gnojišču prekinili bitko, prisluhnili in se oglasili s spodbudnim odobravanjem.
Po dolini se je zleknilo poletje z zelo resnim in važnim obrazom, kakršnega ima v svojih najlepših letih mati, ki ji na videz ni več do norčij, čeprav se ji v prvih rahlih gubicah okrog sočnih ustnic še zmeraj skriva prikrit nasmeh, ki jo hudomušno izdaja, da bi se še rada široko nasmejala, bleknila kaj norčavega in se zavalila po travi kakor otroče,če bi se to spodobilo in če bi ne nosila pod srcem dozorevajočega sadu.
Kajpak, bilo je poletje, poletje čez in čez, pravo poletje, saj so bile noči tako kratke, da je fant komaj utegnil v temi postaviti lestvo k oknu svoje čeče.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani