dan (501-600)

mezi kot sinočnje mlačno deževje skoz danes,	dan	potem, v gospodov dan meden, v falzetno belo	A
mlačno deževje skoz danes, dan potem, v gospodov	dan	meden, v falzetno belo pročelje. 77 PREZBITERIJ	A
kraj vseh pijancev, mešancev, pušačev je vsak	dan	bolj zasut. Gosto se zarisujejo zgodbe, ki to	A
odvrže vse ideje, nima prihodnosti (za tisti	dan)	. Lepo sedi in ga zvrni; vrane tako ali tako	A
Zato molči tudi on.	Dan	se mu krotoviči v rokah.Pretok sekund je brzek	A
Pleskari po zraku. Amen ... ... za tisti	dan.	LUNA, JUTRO IN LJUBEZEN Noči so mrzle, a sijoče	A
iz kač, iz ... ... jutra, ki za hip odpihne luno.	Dan	je ostrina noči.Do bolečine razvit film.	A
dogaja dnevno popotovanje na konec sveta. Vsak	dan.	Vse se koplje v vijolični mavrici ozonske smrti	A
BO BESEDA Ime ji je Zvezda. Kliče me vsak	dan.	Po telefonu, po elektronskih labirintih, po silicijev	A
Petarde pod jezikoma so norele. Vse je sililo na	dan,	v bel odtis.Vsa praznina zamolčanega ni mogla	A
Toda nič. Očitno je bilo, da bo za tisti	dan	obsojen na samoto. Ko je takole ostal doma,	A
budnosti. Potem z roko v roki šepamo skozi	dan.	Ena je siva, druga bela, tretja črna.	A
obrobju žive jase sončna misel: Čigav je svet?	Dan	je še svež. Diktatura zvončkov Pljuskajo če	A
zablodel od hoje se pokregam: Bo že vendar	dan!	(P)otok Klavir moduse preceja, flavta jih	A
Enotnost telesa postane tekočina Soče. Zakričim v	dan	‒ svetloba me moti! Odtekajo mi noge, v čudnih	A
‒ To	dan	na dan mladini se premleva; nam zdi se nauk	A
‒ To dan na	dan	mladini se premleva; nam zdi se nauk ta strašnó	A
obstanka, nič noče več ti vzhajati in rasti; vsak	dan	si manjša ‒ kdo te ima v časti? Več ne pomore	A
Ko tiho v spanji diha plán in gora. Ko beli	dan	pripelje mlada zora, Veselo žvrgolé se kvišku	A
v vetrini seči prepéva kos, Na nebu zarija	dan	naznanja; Po ulicah zgodnji ropoče voz, Izbuja	A
nasloni mi trudno glavo. Zagernem okna, da beli	dan,	Ne drami sladkega nama pokoja; Sladkó mi je	A
Smert ti ženina vgrabila Po poroki sedmi	dan;	‒ Mnogo ima svet zdravila Za nesrečni vdovski	A
njo si terpelo, ž njo vživalo Pomlad in zimo	dan	in noč. Da jaz sem zgubil sad in cvetje, Zgubljeni	A
te ohrani, In pa tvoj mili rod s tebó! Ves	dan	čepiš tu in skerbeče Obračaš sem ter tje okó	A
spremljaš neprestano, tiha žalost! Noč in	dan	si zvésto z mano, tiha žalost! Spremljaš me	A
Lepé so bile sanje, Pa splašil jih je svitli	dan!	Enkrat le mislilo si nase, Greh bilo je že to	A
tamne me peruti, Da nam posije kdaj rešivni	dan.	V tej žalosti me glas tolažit hodi, Sladkó priliznje	A
Temán je hrib in log teman, To bo gotovo sodni	dan,	Bog nam pomagaj v tej nadlogi! 1. penica:	A
glasno; Pod germom glávico ljubó, Vijola je na	dan	molila. 2. penica: V germovji že pripraven	A
je na sveti Pošteno sovi zdaj živeti. Čez	dan	iz luknje ven ne smém, Luč slábo mojim dé očém	A
otroka Spomín iz glave mi ne gre. Po vdovi,	dan	prej pokopani, Kak�r navada je pri nas; Hodili	A
stran 85 . / * In ko se tretji napočil je	dan,	Tedaj je pa vse končano; V pok�j so ga nesli	A
temán in strašán? Saj nisem te videla leto in	dan.	Čez leto in dan si prišel domú, Pa nisi objel	A
Saj nisem te videla leto in dan. Čez leto in	dan	si prišel domú, Pa nisi objel me okrog vratú	A
sodnik strašán! Da gledam vsaj enkrat še beli	dan.	O glej, moj ljubi! kaj se mi godi!”	A
zagnal, sam plane za njó. Ko zarja pripelje beli	dan,	Končana je sodba, sodnik končán. ‒‒ Izgubljeni	A
„Iz daljnega me žene mesta Brez mira noč in	dan	domu; Umirajoča mati zvesta Zdihuje, kliče me	A
Siva mavrica - lepota, ki dozori na deževen	dan.	Matajur Led nad prepadom pog	A
izgubi. Spet prišel bo tisti čas, ko z neba bo	dan	za dnem padal sneg na nas ... Pridi kmalu tisti	A
časa ni, preveč je klanja; po trideset umre jih	dan	za dnem brez križev, krst, molitev in jokanja	A
človek tih ko grob. Na oglasnih deskah vsak	dan	nov plakat, plaho in ponižno hodijo ljudje ga	A
vsakdanji kruh, hlapcev vernih se usmili! ‒ smo vsak	dan	Boga prosili, pa ni slišal, bil je gluh. Suša	A
moja, in vendar ‒ koliko resnice v njih ... Vsak	dan	pošiljam vrtnice rdeče, pošiljam tebi kapljice	A
tedaj slutila ... Zdaj čakaš za rešetkami vsak	dan,	kdaj v tvojo denem svojo dlan, kot takrat, ko	A
Izletniki Tam zunaj, tam sije prebeli že	dan	in pomlad že diha na polje, in kdor ni prehudo	A
ostal. Da bi šel na morje, mama čakala noč in	dan	bi name, milo jokala: »Ojej, ojej, sinka mi	A
si noge, kadar droben dežič gre, kadar noč in	dan	sneži, da perotca dreveni. Tebi dobro se godi	A
vodici hitri, viteza junaka. Dolgo čaka, ves	dan	čaka ‒ vitez še ne pride. Dolgo čaka, vsak dan	A
čaka ‒ vitez še ne pride. Dolgo čaka, vsak	dan	čaka ‒ vitez še ne pride. Gozdovi zopet so ozeleneli	A
ptičice popevke svoje zopet so zapele, on pa čaka	dan	na dan ‒ zaman ... Ob morju ...	A
popevke svoje zopet so zapele, on pa čaka dan na	dan	‒ zaman ... Ob morju ...	A
poljan ‒ kaj meni smeh in cvetje, kaj najjasnejši	dan!	Slovo od polja (1915) O zeleneče ti polje	A
in prazen ... Jutri, preden že zapoje zvonec	dan	na vasi, odletimo v kraj prijazen, daleč za	A
zvonček tu in tam žefran iz tal pokuka v topli	dan	... A kmetič koplje, seje, in kar poseje ‒ sončece	A
iščem roke. . /\ .. stran 10 . \/ Saj je noč in	dan	odprta črna jama če povsod! še vanjo našla pot	A
tako steptana, da ne škodi ji, pa če jo vsak	dan	znova kdo pohodi. Naša srca so ponižna in teptana	A
množijo! . /\ .. stran 53 . \/ Kovinarji Kujemo	dan	za dnem, noč za nočjo sebi okove in drugim srebro	A
rok tisoč udarcev se združi v en zvok: Kujemo	dan	za dnem, noč za nočjo sebi okove in drugim srebro	A
grobove njim posvečen je spev žalostni moj! Vsak	dan	po stezi sem mimo tolmuna mirno, veselo hodila	A
skril in sok življenja ti je pil črvič ostuden	dan	za dnem... Še meni pije srčno kri, zastruplja	A
v boju s Turki: skorja moja še dandanes kaže	dan	in leto boja. Ker slovenski narod zemlji svoji	A
bojte! . /\ .. stran 28 . \/ Saj prišel bo	dan,	ko bratje vsi Slovenci peli boste pesem zmage	A
skrivnostnih... Studenček, ki v tihi dolini na	dan	je privrel, neslišno izlil se nazaj je, od koder	A
sreča in mir, bo s pesmijo glasno privrel na	dan	kraški moj vir! Med kapniki Izviral studenček	A
Daleč tja po beli cesti sreča je nekoč odšla	dan	za dnem za njo hitijo želje mojega srca. In	A
podobna moji, za brez števila čudežnih lepot, ki	dan	za dnem jih gledam v duši tvoji za silno dušno	A
zadehteli, se odprli v vročini sonca bi čez	dan	umrli minili, kakor sen o sreči bežni... Zvečer	A
Prestopit morate v Zidanem mostu!	Dan	se začel je v čisto nizkem štartu, zdaj pa se	A
In so bili mu prav’. O kresi O kresi se	dan	obesi. Tako povedo stari ljudje.	A
Čudna obrt Noč je ponavadi dolga, a betežna.	Dan	je ponavadi kratek, a zgaran. Konci tednov so	A
malo podebatirava o poeziji in zunaj pride	dan	do polovice in kuka skozi okna picerije. Prikrito	A
in ne dneva, ne vemo kdaj in ne kako. Vsak	dan	bolj sveča dogoreva, vsak dan je malce bolj	A
ne kako. Vsak dan bolj sveča dogoreva, vsak	dan	je malce bolj hladnó. Želimo si lahko le, dá	A
Ne vemo in ni nam dano vedeti. Vsak	dan	pred smrtjo imamo tremo, ob misli nanjo nas	A
je vroče zuni! Po sencah vidiš, da se niža	dan	in most pod nami, rahlo gomazeč je čudovit,	A
počasi grémo. Treba bo še po karto in prtljago;	dan	se preveša z zapoznelo vnemo. Čas spet precej	A
imajo prav. Ne bom zanikal, da sem že spet ves	dan	tipkal in klikal, novačil stihe kakor kak žepar	A
Zdi se mi, da se že večeri.	Dan	me spet je spremenil v Pavliho, ki z večerom	A
že napol brljavo Gospodu rekel: hvala Ti za	dan,	bo moj obstoj do jutra spet vprašljiv, če ne	A
cvikaš, ali ga zmogel boš navpično ali ne... Vsak	dan	cel kup ljudi ta ples počne in ‚ZGODOVINI’ poči	A
Ravno prav.	Dan	se je poslovil, noč še prihaja. Prfoks nocoj	A
balzam. Če bi jih ne bilo, bi zdaj okronal težek	dan	z branjem Trimalhiona in kakšnih čudnih postmodernih	A
Dolgo že nisem reve spravljal v red. Cel	dan	na faksu gáram ko budala, zvečer sem zlibran	A
ptice: enkrat na leto pridejo na obisk; čez	dan,	ker so prefrigane lisice, in sobo spremenijo	A
podeželskih sanj. Nad gôrco vstaja popoldánski	dan.	Vse to je daleč, daleč od Ljubljane.	A
stranišče, kuhalnik, gepl, radijski sprejemnik, vsak	dan	prijazna deklica me obišče, gospa pa me zvečer	A
Sosed: pes z naduho. Vsak	dan	se pridušuje, ko prihajam. Največkrat ga lepo	A
Race na Dravi me že vse poznajo. Mlad	dan	z neba betežno jutro klesti. Pet ur predavanj	A
Zjutraj pa topel toast na kolodvoru mi osmišljuje	dan,	ki se rojeva. Hec, da tako stojim v preddverju	A
instant hitov. Takrat je bil spodnjehudinjski	dan	in sonce nasmejano in spočito in oče ves v elanu	A
Odhajata.	Dan	je že silno nizko. Poveša se mu starčevska čeljust	A
iztrgal je in jim zbežal. Z bratrancem tisti	dan	sva šla na britof, po žarah skakala in se smejala	A
lepši paket zavito, to, kar se je zgodilo tisti	dan.	Imam spomine.	A
zadnji, četrti, pa po datumu 4. junij. Na ta	dan	je pesnika doletela temeljna, usodna življenjska	A
Kovič v svoji prvi samostojni zbirki Prezgodnji	dan	l. 1956; cela kitica gre: Popoldan je kot drugi	A
poezije): Vječkrat rad grem mim Splavarja. Un	dan	sm šou, sm v mestu pústu mal vječ gnarja, pa	A
smrkuc uscan! * Tjeb lahk je gourit, vsak	dan	flangiraš, a tega, kok sm jz dejansk v rit,	A
zavese gozdov, izpranih od dolgih nalivov.	Dan	se igra skrivalnice z mrakom. Mah za hišo diši	A
mirno spomin odžebram in mislim na jutrišnji	dan.	Bila sem lisica Lovi me z vetrom, lovi	A
Naj ne bo nemira v meni, naj bom kakor tulipan	dan	osončen, dan izmučen je življenju darovan.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani