Pred hišo in v gostilnici posedata, se zagledavata zamišljeno v daljavo - kakor bi samo preudarjala, kako bo z dediščino... koliko, kdaj?... in skoraj da bi prišla v zadrego, ko bi se hotel pogovoriti z njima o očetovi nesreči, o možnosti ozdravljenja in tako naprej... Za trenutek - ob bolniški postelji - se jima tudi orose oči in ju zbode v prsih, saj sta imela rada starega - a Bog pomagaj, če mu je tako usojeno, je treba razumeti in pretrpeti.
Edini Evgen je žalosten popolnoma odkritosrčno, brez vse sebičnosti.