bog (1.301-1.400)

delo,« je dejal, »dobro delo usmiljenja, in	Bog	ne daj, da bi jaz zdaj, ko ste že toliko dobrega	A
ljudi; če se mu je zgodila krivica, jo bo ljubi	Bog	lepo poravnal; saj pogrebne stroške je vzela	A
jaz pa tudi, in ti, Jože, si lahko misliš.« »	Bog	vse vidi, Bog vse ve; jaz si pa ne mislim nič	A
ti, Jože, si lahko misliš.« »Bog vse vidi,	Bog	vse ve; jaz si pa ne mislim nič,« je dejal Jože	A
denar nikomur nič ne zaleže, da človek obrača,	Bog	pa obrne. S temi nazori ni ustregel Petan nikomur	A
ga vzela jaz?« ga je trdo prijela Korbinka. »	Bog	ne daj!Jaz prisežem tudi za vas, da ga niste	A
kdo ga je vzel. Pustiva torej to stvar, in	Bog	ne daj, da bi ti količkaj natolcnila ali posumnjala	A
In jaz naj ji pomorem?	Bog	ne daj!Zamota se človek lahko in hitro, izmota	A
»Nikar mi ne trgaj srca!	Bog	mi je priča, da sem bila v skrbeh samo za tvojo	A
srca njegove matere, njene bodoče tašče, če	Bog	da; da mora ona toliko ljubezni že izkazati	A
pa so sodišča?« »Ljuba moja, ti nisi sodnik,	Bog	bo sodil.« »Seveda, če ne moremo priti na tem	A
‒ Domov? Sam	Bog	ve, kaj vse to pomeni. Menda vendar ni prodal	A
njene sobe pa so ostale opravljene? Sam ljubi	Bog	daj, da bi bilo tako! Po vseh kočijah so bili	A
Naš gospod, princeps ac dominus, grof Urh,	Bog	ga živi mnogo let ‒ gospod sodnik, upam, da	A
krvav je bil, preden sem ga k temu prisilil.	Bog	mi odpusti grehe, ki jih moram delati za vas	A
»ker ste do konca zaslepljeni, in če se vas	Bog	ne usmili po mojih molitvah, boste storili nesrečnega	A
se ljubita med sabo? Oh, o pravem času jih je	Bog	poklical s tega sveta, preden bi bili morali	A
opominjal Petacij; »večerjo bo treba kuhati.« »	Bog	je prvi!« je dejala ona in ruto si zavezujé	A
jaz si bom polomil vse, roke, noge in hrbet,	Bog	nas varuj!Tudi nočem jaz, da bi me kdo umoril	A
in naenkrat je bilo z onimi v eni vrsti. »	Bog	mi bodi zdajle milostljiv!« je zamrmral Jošt	A
Že bežé!« je zavpil v tem trenutku Viljem. »	Bog	bodi zahvaljen, da se nisem prenaglil,« je dejal	A
povzdignil svoje oči in prestavil hrupno svoj meč. »	Bog	živi grofa Urha!« je dejal oblastno, postavil	A
nočete z nožnico mojega meča seznaniti, pokonci!	Bog	živi grofa Urha!« »Vrag ga vzemi!« zakriči Viljem	A
govoriti o vinu, ki ga morebiti še plačal ne bo. »	Bog	ve, da vas vaša slutnja ne bo zmotila, boter	A
bilo dobro, če še koga pripeljem s sabo?« »	Bog	ne daj!« je branil oni, in ko sta še nekaj časa	A
cesarja svojo roko. Srce mi pravi, da ga je	Bog	zdaj dal v mojo pest in v malo dneh, mati, v	A
moja ženka, če bi zvedela, da sem se s samim m	Bog	plati!l poslovil od svojih dobrotnikov.« Med	A
jo pouči ona in obrne svoje oči proti nebu, »	Bog	te je kaznoval, ker se pečaš s prepovedanimi	A
da potrpi ponižno in nosi križ, ki ti ga je	Bog	naložil.Morebiti ti ga odvzame prej, nego misliš	A
Moč in slavo so nam zapustili predniki, in	Bog	ne daj, da bi mi zmanjšano oddali svojim potomcem	A
vsem mozeg in kosti. . / . / stran 89 . / »	Bog	in sveti križ božji!« je vzkliknil jezdec in	A
pričal ti, Cahej, meniš, da ti bodo verjeli?« »	Bog	me varuj takšnega napuha!Toda saj pravim: gospodična	A
vstopivšemu starcu. »O, blagoslovi vašo visokost	Bog	Abrahama, Izaka in Jakoba,« je vzkliknil Žid	A
dalo shraniti in skriti žito ali drug živež?« »	Bog	varuj!Ne za mernik pšenice ni pri meni prostora	A
celo vedno bolj razprostirajo! Ako mi torej	Bog	dá, srečno zatreti ta nesrečni upor, hočem sklicati	A
Je li iskrena? Sam	Bog	vé, ki gleda v srca.Toda kolikor dopusti njegova	A
‒ Sv. pismo pravi, da je	Bog	Izraelce, svoje izvoljeno ljudstvo, kaznoval	A
Podložniki? Tem je	Bog	ukazal biti pokornim svoji gosposki vselej in	A
Boštjanom kakor Merkur, njegov priljubljeni	bog,	z Marsom ‒ takega si je pač Boštjan tega malika	A
»Ti si storil, kar si mogel; med nama pa bo	Bog	sodnik.« Dne 4. septembra se je izročil grofu	A
prijatelj?« je dejal ječar. »O, da bi meni ljubi	Bog	skazal to milost, če mi je že taka smrt namenjena	A
milostljivega svojega gospoda, da bi ga mili	Bog	varoval vse nesreče in dodelil še večjo slavo	A
katerikrat, da mu je vedno še hvaležna in naj mu	Bog	poplača, kar ji je storil dobrega.Jok ji je	A
Klara. »Smrti si želeti je smrtni greh, ker je	Bog	zapovedal, naj vsakdo živi do konca svojih dni	A
Toda grad je važen, tako se mu je reklo, in	Bog	ne daj zapustiti ga le za eno noč.Oh, kako je	A
slabost; a jaz jo imam zato še rajši. Zdaj pa,	Bog	te obvaruj!In pridi še katerikrat!«	A
Potem ne bo zahajal grof več v mojo hišo.« »	Bog	dal, da bi bilo tako!« je vzdihnil oni.»Toda	A
posmejal, da ga je mati prestrašeno pogledala. »	Bog	nas varuj!Sin, glej, kaj delaš!« ga je opominjala	A
ga je pritisnil ginjeni baron na svoje prsi. »	Bog	hoče,« je vzkliknil, »božja volja je, da nadaljujem	A
»Zelo dobro! Tako nekako: V znamenje, da	Bog	spet plete šibo brezbožnemu ljudstvu, se je	A
»Ni je, ni je!	Bog	me je udaril, in izpraznila se je moja hiša	A
napadov. »Milostljivi gospod!« je dejal mirno, »	Bog	ne daj, da bi vam vaš hlapec storil kaj žalega	A
bi se bil ustavljal njihovim mislim, tega me	Bog	varuj, ali včasih se mi je vendar zazdevalo	A
en dan prav šla, niso je mogli prehvaliti, in	Bog	obvaruj, da bi bil kdo domačih kaj zoper njo	A
neko osladno sivorjavkasto juho, katero ‒ sam	Bog	ve po kateri pravici ‒ ime nuje kofe.Za en krajcar	A
obema rokama si pokrije obraz in stoče: »Moj	Bog,	moj Bog, kaj bo z menoj?Prijatelja, lepo vaju	A
rokama si pokrije obraz in stoče: »Moj Bog, moj	Bog,	kaj bo z menoj?Prijatelja, lepo vaju prosim	A
pustimo živalicam njih tipalnice, kakor jim jih je	Bog	ustvaril.Čemu tedaj toliko živalic neusmiljeno	A
akademiškega uda ne odide. ‒ Pa človek obrača,	Bog	pa obrne. Drugi dan po kosilu prebiram časnike	A
Bogu, zdaj smo tu!« izdihne Šnakšnepskovski, »	Bog	nam daj srečo!« Jaz gledam in se oziram po pečevju	A
kje ga nova species čaka. Ta kožuh je star in	Bog	vé, kje se je že valjal, tudi je pri Češnovarju	A
nanjo, da bi mu s Šmarne gore prinesla zlata;	Bog	ve koliko sto polonic je že poslal na Šmarno	A
dol, ali preden je bil pri njej, je že bila	Bog	ve kje.Tonček hiti za njo in jo ne glede na	A
tvoji materi hišo ubijem.« To je ponavljal	Bog	ve kolikokrat, ali polž je le jezno sline cedil	A
»Ne bodi tako neusmiljenega srca!	Bog	ve, kako se bo še tvojemu godilo.« »Okoli ljudi	A
je vse v božjih rokah?« »Pomagaj si sam in	Bog	ti bo pomagal.« »Jurij, Jurij!	A
»Misliš, ko si jo ti snubil? ‒	Bog	ve!« pristavi Mina bolj sama zase. »Koliko je	A
Marjeta ne ozdravi, fant lahko ostane tu.« »Sam	Bog	ti je dal to dobro misel.« Mina je šla v kamrico	A
storila dobrega in kar mu še boš, ti bo poplačal	Bog,	pri njem v svetih nebesih bom prosila zate.	A
stran 23 . / »Tudi jaz ne vem, kje so, to vé le	Bog	sam; nič, nemara sta oba, on in mati, gori pri	A
Zdaj mi daj roko!	Bog	te sprimi!« Oh, kako veselje je občutil Tonček	A
otrplemu srcu. Na trati je pokleknil in zdihnil: »	Bog,	Ti si pravičen!Na otrocih kaznuješ, kar so pregrešil	A
Želel sem si, da bi stopila še v ožjo zvezo, ali	Bog	je v svoji modrosti odločil drugače. Naj bo	A
Kar je takraj Gorjancev, mu je vse neznano.	Bog	ve, kako se mu zdaj godi?« »Kje si ga pustil	A
nekod prišel, pa je spet nekam šel; kam, to sam	Bog	vé.« »Kar se tiče mojega očeta, prosim, da o	A
»Tega meni in moji ženi ne bo treba, ako mi	Bog	dá zdravje.Res nisem bogat, ali, kar imam, to	A
udodelstvo sem nosil na svoji duši do današnjega dné!	Bog	me je pa tudi kaznoval, kakor sem zaslužil.	A
nesrečno smrt ANTON ROBIDA, preseški gozdar.	Bog	se usmili njegove duše!	A
pa kavaleristi, ženskim srcem najnevarnejši.	Bog	obvaruj, ona se ni bala zase (vsa čast in vse	A
v nobeno družbo, zdaj je pa lepa prilika in	Bog	ve, kdaj spet pride.« »Ti bi vedno rada norela	A
prenaglite, saj razen hiše še nikogar ne poznate.	Bog	ve, kako veselje vas čaka.« »Mogoče, ali meni	A
In pozneje nemški? Ranjki učitelj,	Bog	mu daj dobro, koliko truda si je dal revež in	A
stran 45 . / Tu je služila za deklo in ko je	Bog	Levcu vzel prvo ženo, takrat si mož, akoravno	A
najde Boltovec mrtvo pred cerkvenimi vrati.	Bog	se je usmilil zapuščene sirote ter jo vzel k	A
»Zdaj stoje vsi trije pred sodbo.	Bog	bodi milostiv njih dušam!« Družba nocoj ni bila	A
imel, da tudi moji vnuki, ako jih je namenil	Bog,	ne zapuste vere svojih dedov.Mi vsi spoštujemo	A
njim, vzemi si ga, jaz ti ne branim. Kar je	Bog	zvezal, ne more biti slabo.« Drugi dan je pisala	A
prebijem in pretolčem še ta leta, ki mi jih je	Bog	namenil, ali za otroka mi je, ta dva se mi smilita	A
nista in upam, da tudi ne bosta, dokler mi ljubi	Bog	ohrani zdravje.A poglej ju, kako sta oblečena	A
besede: »Molimo še očenaš za očeta, da bi mu	Bog	dal ljubo zdravje in ga privedel na pravo pot	A
ženo in otroke k srcu in jim naznaniti, da je	Bog	uslišal njih molitev in da je že na pravem potu	A
. / stran 14 . / pogledu na te kocke. Moj	Bog,	to je zlato, čisto, pravo zlato.Kako bi se drugače	A
potu je, ki mu prinese srečo in obilje, ako	Bog	da.Vroči ji razen desetih goldinarjev tudi ves	A
Tako je bilo. Bilo je, pravim, ali, ako	Bog	da, ne bo več.Nekdaj je veljala moja moška beseda	A
ali spet pride Čerinovo moštvo v čast, ako me	Bog	ne udari.Zadajam ti danes pošteno besedo, da	A
mi, danes si storil dvojno dobro delo! In ako	Bog	da, ne boš se kesal.« S temi besedami stisne	A
jeziček in zabrenči: »Dober dan, prijatelj!« »	Bog	daj dober dan; pa botra, ne zamerite, jaz vas	A
da je bilo joj ‒ ali dežja le vendar ni bilo.	Bog	ve, kolikokrat na dan sem pogledal na Krim,	A
največja pregreha na svetu je ta, da nas je	Bog	ustvaril za Slovence in ne ravno za Nemce.	A
noč, ki jo prebijeva pod milim nebom, in če	Bog	da, tudi zadnja ne.« Zasukneva se okoli cerkve	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani