bog (1.601-1.700)

krpice, tam kot dolg trak, kakor bi neki poletni	bog	tu mežikal, tam nami gaval prirodi in jo izpodbujal	A
njene misli odvrnilo od nevarnega predmeta. »	Bog	pravični, kakšna bogastva so se tukaj pogreznila	A
vojska, ne pobije toča, ne odnese povodenj.	Bog	pravični že ve, kje je dobro spravljeno.«Tako	A
zamahal z rokama ter vzkliknil: »Ni mogoče,	Bog	mi je priča, res ni mogoče!« Tedaj je tiho vstopila	A
. / stran 501 . / ni mogoče, ni mogoče. Moj	Bog	‒ z znamkami stojiva in padeva s Samojlom.«	A
Bierkopf je hrknil, ker je začutil sušo v grlu. »	Bog	pravičnik, kako si nedočakljiv!Peljali smo se	A
k mizi in z omiljenim glasom je nadaljeval: »	Bog	naj me kaznuje, ako se nisem vedno potrudil	A
Ni li tako, Etel-leben?« »	Bog	naj naju kaznuje, če nisva včasi delala v svojo	A
pohabljene in razmesarjene v bolnico! Veliki	Bog,	česa nisem doživel, kolikrat sem moral miriti	A
Buzdugo, čigar življenje je dragoceno zame.	Bog	mojih prednikov, kakšne žrtve zahtevate od mene	A
telovnik in mahaje s kaftanovo polo krog sebe. »	Bog	mi je priča, da tudi jaz vem, kaj je častna	A
čast in vi ne izgubite svojega posojila.« »	Bog	pravičnik, koliko je to denarja!In zdaj me hočejo	A
zasukal se je in zakrilil z rokama, rekoč: »	Bog	pravičnik je usodil, da sta ostala oba gospoda	A
vsaksebi. Ako pa nočete poslušati mojega sveta,	Bog	mojih prednikov mi je priča, da grem naravnost	A
vzdih in odgovoril je s hvalospevom: »Daj ti	Bog	milost svojo, gospodar ti naš, gospodine Franjo	A
je vsak dolžan. . / . / stran 567 . / Dal	Bog,	da bi nam bili tudi pred prestolom božje milosti	A
rekami in mesti narisano v svoji šolski knjigi. ‚	Bog	ve, iz katere pokrajine tega silnega cesarstva	A
ušla krava. Že ni bila dobro privezana, ali	Bog	ve kaj ‒« »O, glejte no, gospod inženir!Čujmo	A
imel opravka, kdor bi hotel vsem ustreči. Še	Bog	ne more.« »Poštena, zanesljiva ženska je moja	A
»Naj gre.« »	Bog	naredi že konec tem neznosnim razmeram ‒ tako	A
Toda kar se tiče znamk, ne pojde po vašem.	Bog	pravični ve, da ni mogoče; z njimi stoji in	A
»Pomislite, gospod inženir, streljamo naj!	Bog	pravični, ali je res že tako nevarno!« »Ne lomi	A
Če ga dobiš, Marko, obesi ga na prvo vejo.	Bog	ti povrne za delo usmiljenja! je viknil Grbonog	A
vsaka po dva otroka, midva sva jima pomagala.	Bog	je tako ukrenil, da sem imel samo še dve hčerki	A
svojem zlatem prestolu naš veliki pravoslavni	Bog,	tako gotovo se osvetim za mučno tetino smrt	A
zadirajoč, je prehajal v možatost. »Človek snuje,	Bog	boguje.Ti ne premišljuj o osveti, ki je v božjih	A
drevjem je nekaj migljalo, kakor bi neki jesenski	bog	zaspano gledal na omrtvelo naravo in ji trudno	A
ovaduhov pa tudi ne maram imeti v našem taboru. Še	Bog,	da smo se iznebili Atifa Sarajlije!Z velikim	A
Dolgočasje ga je vsega potrlo.	Bog	ve, kako se godi Jovici!Ga li straži mnogo zaptij	A
ampak tudi grizejo. Posetim jo v mestu in ako	Bog	da in sreča junaška, bom videl tudi Jovico,	A
varstvo. Govorite o moji nameri z Drljačko.	Bog	mi je priča, da hočem biti Danici pošten zaščitnik	A
zatirane ljudi, hlepi po pravici, svobodi in	Bog	ve po čem še. Ko bi šlo vse na njegovo kopito	A
prtljago in tako je govoril handžija: »Dal ti	Bog	dobro, Danica!Sprejemaj dobre nasvete in pomagano	A
vratih. »Srečala te dobra sreča in gospodin	Bog!	«Posegla je po njegovi roki, jo privila na svoje	A
poudarila: »Kdor bi vama hotel škodovati, ne daj mu	Bog!	« »Pomagal Bog i tebi, majka mila!« je dejal	A
vama hotel škodovati, ne daj mu Bog!« »Pomagal	Bog	i tebi, majka mila!« je dejal Vilar ter si pogladil	A
baba neumna!« je zarenčal za njo gospodar. »	Bog	ve, kako se to konča,« je rekla gospa. »Brez	A
zgodi, da uide kdaj še s tretjim in četrtim.	Bog	z njo!Vesela sem, da je odšla, zdaj pojde morda	A
omadežujte si rok, ne prelivajte krvi, bratje!	Bog	jo je dal in Bog sam naj jo vzame!« je z ubitim	A
ne prelivajte krvi, bratje! Bog jo je dal in	Bog	sam naj jo vzame!« je z ubitim glasom miril	A
ostanem čez svoj čas v tem prokletem kraju!« »	Bog	pravični!Vendar ne boste bežali sedaj, ko ste	A
oni, ki bi ga bila lahko zadela, pa ga ni. »	Bog	pravični vas je rešil nesreče, ker ste poštenjak	A
»Dobro srce ima moja zvesta ženica.	Bog	bodi zahvaljen! A gospod Bajić, ta se je urezal	A
Samojlo je zafrfotal z rokama in priskočil. »	Bog	pravični, kaj niste slišali, kako se je njegova	A
Sedaj v Tuzli že lahko vedo, kateri je propadel.	Bog	mojih prednikov mi je priča, da obžalujem oba	A
Pobegnila je.	Bog	z njo!« »Gotovo pride nazaj.	A
najstarejšega dečka za sprejem v gimnazijo. Potem pa	Bog	z njim in vsi svetniki.« »Nocoj se mi je sanjalo	A
vščipnil ječar in oči so se mu svetile v smehu. »	Bog	ve, kaj to pomeni?« »To pomeni, da bo še dolgo	A
mora padla name.« »Sanje so prazne marnje, a	Bog	je istina,« je pohitel Nikolić, boječ se, da	A
njega. Dvignil je roko ter moško vzkliknil: »	Bog	navede, konj nanese baš junaku pred dvor!«Okrenil	A
položil papirnat denar na Bobojedčevo dlan. »	Bog	povrni tebi in Danici!O dobrotniki vi naši,	A
z valovitimi kodri. . / . / stran 759 . / »	Bog	pravičnik, to je harambaša Jovica!« je vzpetih	A
z glavo,« je hripavo viknil Trkulja. »Silo	Bog	prelomi,« je rekel nekdo iz gruče pravoslavnih	A
do onega kaludjera, ki je kakor maščevalni	bog	proklinjal razvratne tujce, navalivše na posvečena	A
najprimernejši. »Večji nego Allah je naš pravoslavni	Bog«	!« je kakor izpod škafa zadonelo iz širokega	A
gospodinjiti, drugim ljudem pa, oh ljubi moj	Bog!	« je dejala Gregorka prihulivši se.In pri takih	A
in podtikati meni nespodobno vedenje - a živi	Bog	mi je priča, da ste obrekovali - le spomnite	A
Vah je kmalu potem zvedel za to stvar, sam	Bog	ve po kom,« - tu se je Gregorki besede malce	A
Ti si ptič!	Bog	te živi in hvala za pesmico!«Moj prijatelj ni	A
davi,« sem se ponudil ženici dobro hoteč. »	Bog	pomagaj in devica Marija!« -Res je bila prepadla	A
v hiši?« »Boga?« je vprašal Lazar, »saj je	Bog	vedno v naši hiši in povsod, le v Vahulji ga	A
se je oprla ob bok. »Kakor stekla psica -	Bog	mi greh odpusti - je begala vse popoldne po	A
Starki se je razvedril obraz. »	Bog	vama povrni, če branita preganjano nedolžnost	A
XII.	Bog	ve - sem si mislil, ko so se zaprla za Gregorko	A
mislil, ko so se zaprla za Gregorko vrata, -	Bog	ve, kako bova z Lazarjem orodje v rokah božje	A
Kurji želodček ni mogel piskati svojih milih »	Bog	lonaj!« v odmeno srčni molitvici, opravljeni	A
bilo nič doma. Vem, da imaš dosti dela, ker le	Bog	je dodelal (sedmi) dan, človek pa ne dodela	A
prascih; kar za korito ne mara več, pa crkne.	Bog	se usmili in pa sveti Anton!Nič se ne izgovarjaj	A
to, deset let za profesorja, ta jih pozna. -	Bog	ve, zakaj gospodu svaku niso ugajali, sem pristavil	A
strnišče, kadar je pozeblina strla setev in je	Bog	dal slabo letino. Pod tem strniščem pa ni bilo	A
trohnele moje kosti v lepi hrvaški domovini, katero	Bog	poživi!« Vlak je obstal na ljubljanskem	A
nesel dobro novico, ki je na moč silila na dan.	Bog	nam daj vsem, da bi imeli vedno dobre novice	A
»Deset let ga že nisem videla. Moj	Bog,	moj Bog, morda se me pa vendar spomni in pride	A
»Deset let ga že nisem videla. Moj Bog, moj	Bog,	morda se me pa vendar spomni in pride k nam	A
otroci, ako prestopite prag najine trdnjave!«	Bog	ve, v kateri jugoslovanski povesti je pobral	A
hudobnih ljudeh, da te hočejo še očito sramotiti!	Bog,	ti meni grehe odpusti - vsega je kriva nevoščljivost	A
še s policijo bomo imeli opravka, s policijo!	Bog	pomagaj in sveta Devica!Kolikokrat sem že rekla	A
živela tukaj pod to streho z rajnico materjo -	Bog	jim daj sveti raj! - saj Vi se jih gotovo še	A
prigovarjala: ne moli steklemu psu stegna -	Bog	mi grehe odpusti! -Kaj vama nisem tako svetovala	A
drobiža!« je štel Lazar. »Živel Ščinkovec,	Bog	ti plati!Z Gorcem poneseva denarnico tja, kjer	A
»Kako? Kogar jaz primem, temu pomagaj	Bog	in vsi svetniki, ta se ne gane več, dokler ga	A
raznesle grozovite govorice o mojem hudodelstvu.	Bog	ve, kdo jih je prinesel iz Ljubljane in povečal	A
Prijetno mi je bilo pod plaščem, kakor da mi je	Bog	spanja nalil v vse ude in žile nove, telo sladko	A
gosposke, če vam ta ne pomore, ne pomore vam niti	Bog.	Tako.	A
Zadosti! Zbogom, majka!« »Oh,	Bog	se usmili!« je zaječala starka. Korporal Malnarič	A
prehvaliti. Stikal sem po njih, no bratranca,	Bog	mu daj večno luč! v njih nisem našel.Moj Bog	A
Bog mu daj večno luč! v njih nisem našel. Moj	Bog,	kako je morala biti takrat, ko so se polnili	A
gospod, da vse gleda za njim, in prav je naredil	Bog,	ko ni uslišal njenih prošenj.Božji človek, ki	A
In naučite se manire!« »O, moj	Bog,	moj Bog!« je vsa skesana javkala mati in si	A
In naučite se manire!« »O, moj Bog, moj	Bog!	« je vsa skesana javkala mati in si brisala oči	A
ki je tvoj sveti Duh, stražmojster je tvoj	Bog	in kar je više, o tem niti misliti ne smeš.	A
prestrašili in starejša je zalepetala: »Moj	Bog,	tvoj konj se je že oglasil, ko je videl, da	A
Indijo Koromandijo, a ti beži, kamor ti tvoj	Bog	pomore.’ Tako je bila rešena kraljeva hči hudiča	A
bila moja domišljija široka, ne globoka ‒ moj	Bog,	kakšna more biti domišljija človeka, ki dobiva	A
razmere in stvarstvo, in je poleg sedel, ko je	Bog	svet ustvarjal, in ve, kaj govori, to bi se	A
povem. Le to priznam, da sem naposled vzkliknil:	Bog	daj obilo mecenov slovenskim pisarjem! ‒ II	A
»Dober dan!« sem jih pozdravil. »	Bog	ga daj, vsem dobrim ljudem ga Bog daj!« je hitel	A
pozdravil. »Bog ga daj, vsem dobrim ljudem ga	Bog	daj!« je hitel odzdravljat gospodar. »A to sva	A
pekli, pa plot so mi podrli ter ga požgali.	Bog	nam ne pošlji več takih nerodnih ljudi k hiši	A
prednjima nogama, v naši popolni oblasti. »Tebi je	Bog	dal v svoji prvi misli moško silo in odločnost	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani