bog (1.401-1.500)

toliko proti žganju. Rajnki svibenški gospod,	Bog	jim daj dobro, so pa govorili vse drugače.Šli	A
dobro jutro,« nagovori prvi mož druščino. »	Bog	ga daj!« mu odgovore. »Hudo je, če nima človek	A
kapljo. »Vince, kakor mleko«, oglasi se eden, »	Bog	mi tega ne štej v greh, ali še na smrtni postelji	A
se čudno lepo ujemali. Pevci sicer niso bili	Bog	ve kakó izšolani, ali peli so dobro in ‒ kar	A
zaigrà in roka kradoma otre težko solzo. Sam	Bog	nebeški vé, Kdaj osem let bo preč. Kaj jo je	A
zato ji ni hotel še sam delati večjih skrbi. ‒	Bog	plati, Minka! ‒ je vzel skodelico s hvaležnim	A
Gospod major, ali nimate srca? ‒ je ihtel. ‒	Bog	vas bo kaznoval, ker ste tako neusmiljeni!	A
zopet začele sumljivo svetlikati. ‒ Oh, moj	Bog,	kako sem nesrečna! ‒Potolaži se, Anica, ‒ ji	A
Kajne, da boš mislila name in molila, da me	Bog	obvaruje nesreče. ‒O, kako moreš to vprašati	A
Martina ni, Jožefa ne in Štefana ne bo ... O,	Bog	zakaj sem morala to dočakati!Tepeš me, hudo	A
je, ko da je najsrečnejši človek na svetu.	Bog	ve ali bodo verjeli njegovim vrsticam?Morda	A
potrebovala v žalosti, ki jo je malo prej zadela. ‒	Bog	daj dobro jutro! ‒ je odzdravila in se nasmehnila	A
gorski svet, je moral vzklikniti; »Velik si,	Bog,	da si mogel ustvariti ta mogočni, krasni svet	A
puško, ko da bi se pripravljal na obrambo. ‒	Bog,	pomagaj nam!‒ so obračali drugi trepetaje oči	A
‒Tako nam gre vsem. Zmrzujemo, da se nas	Bog	usmili. ‒Nekaj strašnega je to!	A
dokler se na lastne oči nisem prepričal. ‒Moj	Bog,	kaj me še čaka! ‒ je vzdihnil Štefan. ‒Marsikaj	A
Štefan in Jože sta molče zrla za njim. ‒Moj	Bog,	koliko gorja! ‒ je vzdihnil prvi. ‒Vidiš, Štefan	A
ker je od njega pričakovala svojo srečo. »O,	Bog,	kaj je z njim?« ‒ je vzdihovala često.Enkrat	A
saj še ni vse izgubljeno! Upajve, da nama ga	Bog	srečno pripelje iz vojske. Potem pa ti ga več	A
glave take misli. Ravno sedaj si videl, da naju	Bog	čuva.Tudi v bodoče naju ne bo zapustil.	A
Mene je kar strah v tem skrivnostnem gozdu,	Bog	ve, kaj nas čaka. ‒Tudi meni je nekako tesno	A
Ne misli na smrt! ...	Bog	naj bo varoval. Morda niti ne pride do prave	A
popolnoma zavedel, kaj se je z njim zgodilo. ‒O	Bog,	ranjen sem! ‒ je vzdihnil in pritisnil roko	A
Iz oči ji je zrla tiha groza. ‒O	Bog,	kaj naj storim? ‒ je vzdihnil pri sebi Jože	A
‒ je podal dekletu roko. ‒Z Bogom, Jože! ...	Bog	ti povrni, kar si storil Štefanu in meni. Fant	A
z revnim dekletom iz slovenske dežele in le	bog	ve, kaj še vse bo potem iz tega?« »Prepričan	A
je obenem očetu, naj počiva v miru, saj je le	bog	sodnik, ki s svojo sodbo ne spočenja novih krivic	A
Prepričan sem, da nama je tega otroka poslal	bog,	« je padel mlinar na kolena in se od sreče razjokal	A
tvoje spretne roke občudujem in obžalujem, da ni	bog	tudi mene obdaril s tako veščino.Prav lepo bi	A
vse. Ker: le tu lahko gosla, vedoč, da ga le	Bog	posluša. Bog pa že ve, da njegova pesem ne prosi	A
lahko gosla, vedoč, da ga le Bog posluša.	Bog	pa že ve, da njegova pesem ne prosi in ne terja	A
opaziš, pa naj bo to v čardi, na sejmu, ali ‒	Bog	nam oprosti ‒ na nebu.In potem seveda ne moreš	A
Halgato! mu odgovori oni. O	Bog!	si reče Halgato in mu stopi naproti.Besedo	A
zdaj bi rad vedel njegovo pravo, krstno ime.	Bog	ve, da ne želim umreti, predem ga ne slišim	A
odpeljali in da boš moral umreti? Ali pa se ti je,	Bog	daj, samo pamet zmešala? Res, res, je zagodel	A
na grbo! Take reči, ljudje moji, da mi niti	Bog	niti vrag več ne moreta pomagati! Zbrani so	A
take luknje, da te v njih skritega ne najde ne	Bog	ne človek ne pes!Samo, potem je treba to čimprej	A
pogladil dečka in mu položil violino v naročje. In	Bog	vas varji, Cigani, če bo kdaj kateri pozabil	A
Boš videl.	Bog	se nas bo usmilil.Ve on, da ne dela prav.	A
Ti! jo je dregnil. Mogoče pa	Bog	le ni ničesar kriv?Samo: Hudič je vseskozi v	A
Samo: Hudič je vseskozi v tebi, pa si mogoče	Bog	ne upa blizu! Kaj? se je ustrašila mati.	A
hodiš! Ja, ja, saj česa takega naš ciganski	Bog	še ni videl! Deček je prikimaval, čeprav mu	A
si gredo izprosit prenočišče? Ali pa jih je,	Bog	ne daj, doletela kaka druga nesreča? Voz, ki	A
tudi zvečer in ponoči je potem silil k njej.	Bog,	da si že tako zrasel, ga je pogledovala.Kar	A
moraš vzeti, še preden ti drugič ponudi. Pa,	Bog	plačaj, se moraš naučiti reči.Ali še raje: Bog	A
plačaj, se moraš naučiti reči. Ali še raje:	Bog	povrni. Kar, kar!	A
v Boga, samo da si tega ne upajo priznati.	Bog	plačaj, Bog plačaj, Bog plačaj, mu je šlo težko	A
da si tega ne upajo priznati. Bog plačaj,	Bog	plačaj, Bog plačaj, mu je šlo težko z jezika	A
ne upajo priznati. Bog plačaj, Bog plačaj,	Bog	plačaj, mu je šlo težko z jezika. Bog povrni	A
plačaj, Bog plačaj, mu je šlo težko z jezika.	Bog	povrni, Bog povrni, Bog povrni, se mu je zdelo	A
plačaj, mu je šlo težko z jezika. Bog povrni,	Bog	povrni, Bog povrni, se mu je zdelo še težje	A
šlo težko z jezika. Bog povrni, Bog povrni,	Bog	povrni, se mu je zdelo še težje.Zato pa je že	A
in že je Pišti z brusom zavil na dvorišče.	Bog	s tabo lepa moja! jo je Bumbaš pozdravil, če	A
vem, ne vem? ‒ ali je bil levak, ali pa je,	Bog	ne daj, vrtel na suho!? Oh! je ženska takoj	A
Ja, ja! Se zelo zelo dela ‒ in	bog	ne daj, da bo črta! Ženska si je oddahnila,	A
Iz dlani mu jé!	Bog,	jo bo Bumbaš raztreščil, če mu povem! Halgato	A
si stokrat glasno in stokrat potihem rekel ‒	Bog	mi je priča, da sem tako rekel in da sem tako	A
utihnil. Zdaj se je tudi njemu zdelo, da se	Bog	ne bi jezil zaradi slehernega posebej.Vseeno	A
zagotovo nobena ne bo dala! Ker v sanjah je le	Bog	gospodar, on pa že ve, kako je prav! Toda njegov	A
sem rekel, sem rekel. Bážika Joška počiva in	Bog	obvarji, da bi ga kdo motil, ko Bážika Joška	A
Nič lepa ni ta zgodba.	Bog	jima odpusti, Jovici Srbu in Mariški Ciganu	A
sprva temu sploh nismo verjeli, sprva smo,	Bog	nam odpusti, na to celo pozabili! Pri devetnajstih	A
ob križanju žebelj ukradel in je zaradi njega	Bog	razpodil Cigane po svetu.Predvsem pa: Zanj Halgato	A
Na! ji je prašil številna krila.	Bog,	da to ni od vremena! so si rekli zbrani. Ta	A
potihem bal. Kajti, nekako ni verjel, da je lahko	Bog	zdaj z njimi tako usmiljen.Občutek, da je to	A
Fikale, možje pa so zborovali pri starem Čejču.	Bog	ga že ni vzel k sebi, so pravili.Kajti, on	A
je vsako soboto prifrlel Izin stari hrošč.	Bog	ne prenese gizdije, so zmajevali. Samo malo	A
tudi druge klical, da so se utopili. Če pa je ‒	Bog	dal ‒ kateri le tam hodil, kjer je sreča, je	A
levico v eni, z desnico pa v nasprotni smeri.	Bog	pa naj razmisli o tem, če je prav, da se še	A
so ti za Izo! . / . / stran 191 . / Samo:	Bog	ve, kaj vse so ti povedali?Ti pa si tak otrok	A
lahko še rekla? Halgato je vedel, da Ciganom	Bog	odpušča le ponižnost. Le dokler ždijo v svojih	A
Si poslinil praske. Moj	Bog,	je rekel.Samo, da je še živa.	A
davno, morda prav na dan, ko se je rodil, jo je	Bog	zasadil.Bog, ki vidi v naprej.	A
na dan, ko se je rodil, jo je Bog zasadil.	Bog,	ki vidi v naprej. Bog, ki je takrat gotovo že	A
Bog, ki vidi v naprej.	Bog,	ki je takrat gotovo že vedel, da bo Halgato	A
bo klecajoč pod tramom tiho molil. Hvala,	Bog,	je torej rekel.Hvala vseeno.	A
edina preostala in zadnja. Taka pa je bila,	Bog	mi je priča, še marsikomu, kajti v njej je mojster	A
brez tvoje pomoči sploh ne bo zvlekla. Sam	bog	ji namreč ne bo pomagal, saj se je očitno celo	A
tovarišija, se je samo še namrščil. Edino tu ima še	Bog	brata, me je vščipnil v ramo.Zato o tem sploh	A
slišiš? je zastokal. Ali si ga slišal, moj ljubi	bog,	ali si ga res tudi ti slišal? je dvignil dlani	A
Zato pa ti tudi že ves čas dopovedujem, da ti	bog	ni samo zaradi lepšega napravil dve glavi.	A
Belorusiji. Beloruskinja!? je vzkliknil Zobar. Moj	bog,	Beloruskinja je, kot bi bila res kaka razlika	A
scefrali na tako majhne koščke, da je ne bi ne	bog	in ne vrag več nikoli sestavila.Saj, pokojnemu	A
greš skoz, ali pa pač ne greš ‒ in tu nima niti	bog	brata! Kakor želite, no, se je razširjenih rok	A
kakor je hotel povedati. Nekoč je urejeval sam	bog	nadprodukcijo človeštva s kugami, z lakotami	A
času odraščanja na vasi ne pozneje. Njihov	bog	ni poznal nobene šale in je sovražil smeh.Ga	A
obhajal z njo advent prvih ukradenih strasti.	Bog	je bil na strani jodlarjev in dirk v vrečah	A
vseveden in utrujen in brezčuten in brezidejen	bog	je bil radodaren le do teh poskakujočih praznih	A
sloga. Je bila božja volja, ni bila božja volja,	bog	ve, Tjaž jo je začel gledati od spodaj namesto	A
ženska področja, namreč srednji, nižji ali, kar	bog	obvaruj, celo spodnji deli, tedaj naj jih s	A
obljube in umetna gnojila tu niso bili izključeni,	bog	vedi, kaj je tiskarna v resnici dotiskala, da	A
jim spreminjal amplitudo. Dober dan, kako gre,	bog	daj, hodi se.Zavijal je tostran in onstran,	A
vero v ropotijo s premogom in krompirjem vred,	bog	pomagaj.Vsak čas se bodo odprla vrata in zagledal	A
ukresal njegovemu duhu ta genialni domislek,	bog	ve, prepustimo mu to, vsekakor se je Tjaž teh	A
to se žal pripeti, se je že in se še bo, kar	bog	odvrni.Tjaževa pot je vodila navkreber in je	A
možnosti do osebnih izsledkov in svoboščin, samo da	bog	Tjažu ni dal posluha in žilice za te odtenke	A
škodo, v pravi količini torej, tako kot hoče	bog,	Tjaž pa se je svobode nažrl, drugače njegovih	A
dobre medsebojne odnose, takšne, kakršne hoče	bog,	od vsakega stanovalca se zahteva pošteno obnašanje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani