Tu zvesta ljubica, ki ga še ljubi, tu žena, ki ga še ljubi ‒ obe tako vdani, da sta se združili, samo da ga rešita. Oziral se je zdaj na eno, zdaj na drugo, potem pa je premagan po svojih čustvenih razprostrl roki in obe privil na svoje srce, Katarino in Hemo. »Ah, jaz sem vama obema samo v nesrečo,« je bolestno vzdihnil. »Prišli sta, da me rešita, in jaz vaju potegnem s seboj v nesrečo.«