»I, kaj pa imaš vendar, da si tako vesela?« povpraša prijazno stara teta; »navadno si tiha in zamišljena.« »Veseli me, da sem zopet pri vas, tukaj, kjer je vendar tako lepo; le poglej tja dol, teta, na vas, na dolino, na daljne holme in na potok, katerega ovinki se tako srebrno blešče v sončnem svitu, ah, tetka, da bi moglo vse to vedno tako ostati!« In tako govoreč, poprime baronica roki stare dame in ju pritisne na svoje prsi.