KRI (1.301-1.400)

Baron Spauer je ponosen, ko se križa njegova	kri	s slavno krvjo Turjaških, tirolska zvestoba	A
ogrske velikaše. To požene Herbartu v glavo	kri.	Ugiblje in premišlja, a ne ugane nič: ukaz je	A
»Vidva sta od zlomka,« dostavi. »Vražja	kri	je v vaju.Oddahnita se in stopita v red, toda	A
padajo in marsikateri vlaški klobuk se zakotali v	kri	...Konji grizejo in prhajo, bijejo s kopiti, trgajo	A
ošine Lenkoviča z belim pogledom in pljune skozi	kri:	»Djaur!« »Glej,« nadaljuje Lenkovič prijazno	A
janičarska šola mu je docela otrovala rodno	kri	... »Jok!« otrese Mike Kordun in vrže staremu	A
kako si se izpremenil, kakor da ni v tebi moja	kri	...Saj si popoln Vid, le mlajši in bolj zagorel	A
raztrgajo. In šesti pade, peti, četrti leže v	kri,	Azijati mečejo njih trupla v ogenj ... Tudi vojvoda	A
Kordun evnuha, »koliko ti dam, da okusim njeno	kri	tu vpričo tebe?« »E, pri alahu, ugursuz si ti	A
»Si že pravi. Vrl dečko si, mojega leva	kri	... Bog te sprejmi, sinko.Kako pa oče tvoj?«	A
treba dvigniti duhá, žalostnim posadkam ogreti	kri,	nuditi jim življenja. Gospodje, dajte, če ne	A
osupnejo. Gosto odskakujejo turbani, nanje brizga	kri,	v konje škropi, izpod mečev dere ...Kri in vrišč	A
brizga kri, v konje škropi, izpod mečev dere ...	Kri	in vrišč, prošnje, kletev, vse v krvi ...A kristjani	A
posluša vrišč, teptanje, škrtanje jekla, strmi v	kri	in smrt in blazni boj v vrtincu, ne more se	A
glave ... Križ je pomandran, prapor steptan v	kri	in blato, nad Budačkim dolom zraste polumesec	A
... daj, pusti me, da te ne bo težila še moja	kri	... « Kordun ga ne posluša, izvija se mu surovo	A
vrtinec; razvneti po veliki zmagi, zavohajo svežo	kri.	Janez Turjaški se osupel ozira po Herbartovi	A
svit presune kranjsko deželo, ko kane nanjo	kri	njenega vrhovnega gospoda ...V Pobrežju ga polože	A
se je bila sestra zgrudila v šoli in bruhnila	kri,	si je sicer nekoliko opomogla. Mogla je hoditi	A
Anakleto in zaihtela: . /\ .. stran 38 . \/ »Vso	kri	naj bruhnem... še enkrat, le vam, vam... naj da	A
mislil starec in občutek, da mu odteka srčna	kri,	je bil lažji.Za sina!	A
ženi stemnilo lice. Rdeč obraz ji je zalila	kri	in je viknila: »Lepa hvaležnost je to	A
gosposkih komedij.« Anica je začutila, da ji stopa	kri	v lice.Skoro šepetajoč je vprašala Jurija:	A
»To mi boš že naredila.« Anici je udarila	kri	v lica.Silno zoprn ji je bil nadležni človek	A
dobrote, ti očistim jaz.« Anici je udarila	kri	v glavo.Hlapec in Katra sta zapustila kuhinjo	A
rahlo kriknila. Iz prsta ji je divje curljala	kri.	»Oh, ste nerodni!« se je začudila Marjani	A
srečni ljudje, ki jih trpinčijo in morejo preliti	kri	za Kristusa.« Tedaj je Jerica utihnila	A
zrcalila na osinelem obrazu. Okrog ust mu je stala	kri,	in srajca je bila pod vratom oškropljena od	A
srajca je bila pod vratom oškropljena od nje. »	Kri!	« je zaječalo v Anici, in noge so se ji zašibile	A
Marjanica je bila začela vikati, ko je zagledala	kri.	Komaj ji je Anica dopovedala, da naj bo tiho	A
srajc. Rezala je in rezala, in venomer je tekla	kri.	Še nikoli takih sanj, da bi srajce krvavele.	A
sedaj vsi na njo. Zadrega ji je začela gnati	kri	v glavo.Tedaj pa je slišala, da je nekdo vrgel	A
trpljenjem nedolžnih deklic, ki so prelile svojo	kri	za Boga, in da ona moli vsak večer, da bi ji	A
Vzdihne Breda in mu reče, iz srca ji	kri	priteče: Oh, ne bodem ti nevesta,	A
glave Breda pečo vzame, vanjo srčno	kri	zajame: Tole materi nesite,	A
žarkov, in da je oblita bela stena in beli pod. »	Kri!	« je zastokalo v nji.Premaknile so se ji noge	A
z obrazom na posteljo in čutila, da ji polje	kri	v obraz, ko da je omadeževana in onečaščena	A
premrlov, ki bljujejo v pepel izpito otroško	kri;	gnus zelene divje babe, ki se je razkoračila	A
je kakor prebudil, hotel zavpiti in bruhnil	kri	in gnoj.Mati ga je nagnila in rekla lahko, kakor	A
materjo odgovarjala, tujca, pomejnika brez duše,	kri	laško ‒«	A
sladka nemoč mu je hotela vezati še vedno duha;	kri,	ki se je pretakala po njem, ga je polnila s	A
knjige . / . / stran 49 . / Vesela, lahkomiselna	kri	je vzplala v mladem človeku, v oči mu je stopilo	A
razmah, jezik govori besede, ki ne vzbujajo,	kri	je težka, dremotnost lega v oči in skranje:	A
naj vzamem urbarje sam?« Vikarju je udarila	kri	v obraz.Čutil je živo, da ga je glavar popadel	A
položaj svojega lahkomiselnega sorodnika in	kri	mu je znova zavrela: »Glej tega Štampo!Niso	A
lice, nos in čelo, da se je opotekel in mu je	kri	zalila obraz.Dvoje otroško plahih oči je pogledalo	A
Mladi si je segel z roko v obraz.	Kri	mu je zalila prste. Odtaval je h klopi in sedel	A
Vse ga je bila samo pomlad in spočita mlada	kri.	Bil je veder, ker je čutil popolno svobodo pred	A
obupaval, ko sem bral: ne ubijaj! in ko sem bral:	kri	za kri!Tu so besede: bijejo v uho in ne padejo	A
sem bral: ne ubijaj! in ko sem bral: kri za	kri!	Tu so besede: bijejo v uho in ne padejo v dušo	A
čelo, ko je poljubil in je rahlo zakrvavel. »	Kri	za kri!« je vzkliknil vikar.Stresla je zdajci	A
je poljubil in je rahlo zakrvavel. »Kri za	kri!	« je vzkliknil vikar.Stresla je zdajci groza	A
Ne šali se, meljušnik, z menoj!	Kri	ni voda.Ne šali se z menoj!«	A
Zopet mu je oblila oči tista rdeča luč, kakor	kri,	in je vedel, da sovraži, in je čutil, čemu sovraži	A
Ali pa si jo zaprl, ker ti je znano, čigava	kri	je, in se znašaš nad nečednim nje nim očetom	A
da je tudi tvoje oči begala in blodila tvojo	kri?	Ali si jo res zaprl sam iz sebe?	A
vikar. »Moj oče je bil svobodnjak in je prelil	kri	kakor vitez.« »Vi pač niste viteški,« se je	A
Sveta Devica 6 ni dovoljeno 7 sveta, blažena	kri	8 hudič zeleni »Pa sem prišel!Vsak ne bi bil	A
križpotjih, in premrlov, ki bljujejo otroško	kri	v pepel.Po sili so misli ustvarile gnus strašne	A
brez poklica, nad posvečenim, ki mu hudič blodi	kri?	O moj Bog!	A
pozno v noč. Videla sta rane, gnoj, blato in	kri,	smrt in obup in stoteri smrad. A njiju srce	A
pomejniški, pomejniška na Tolminskem tudi grofovska	kri!	« Bila je zelo oblastna beseda, ki jo je izgovoril	A
bolan. . / . / stran 27 . / »Da se ga le	kri	ne drži kakor teh listin,« je golčal župan kakor	A
mu je položil Štefan roko na rame in rekel: »	Kri	ni voda!Pa takega vihraveža, kakor si ti, ni	A
Ti svojega, jaz sin svojega očeta.	Kri	ni voda!Pa si poglejva v oči, gospod galjot	A
našel drugi, ki je na cerkvenem pragu prelival	kri,	in da se je našel še tak, ki ju je z vinom najel	A
Pódleži, nasilni krivičniki! Od same krivice bolna	kri!	Ali jo je hudič vsejal na svet, da je ni zatreti	A
rod, iz matere v hčer, sama bolna, krivična	kri!	Prekleta kri!«	A
matere v hčer, sama bolna, krivična kri! Prekleta	kri!	« In še viharneje je stopil: »Percussisti sacerdotem	A
Smej se ‒ ‒ haha ‒ ‒ smej se, grof Tisihudič,	kri	od bolne krvi!« Župnik je krčevito stisnil pest	A
presunljivo: »Preklet sem, preklet Svojo lastno	kri	sem prodal!«‒	A
se je bil dal za duhovnika, dasi je prelival	kri,	morda celó ubijal.Zdaj so bili odkrili njegovo	A
da je tekla l. 1713, zaradi cerkvenih bremen	kri	in trpela vsa dežela!Ubi veritas!	A
nesrečno umirajoče telo. Sprva, ko me je mlada	kri	blodila, sem se mogel za tako norsko žalost	A
vreden. Potem sem s Tvojo pomočjo ukrotil svojo	kri	in strojil svoje meso.Učitelj moj, praeceptor	A
njegovih svečeniških ustih izpreminja vino v	kri	in kruh v meso... Tako je ves onstran	A
Kakor obsedencu mu je na ustnah pena, žolč in	kri.	»Pa si le,« mu gre hripavo izpoved,	A
se ji je bilo v grlu odprlo, da je bruhnila	kri	in gnoj.Pa me je tedaj obšla taka gorečnost	A
ne smili? Ves je krvav od nog do glave, sama	kri,	sama kri!Šest tavžent šest sto šestinpetdeset	A
Ves je krvav od nog do glave, sama kri, sama	kri!	Šest tavžent šest sto šestinpetdeset kapljic	A
žena, »dajte mu priti, da ga blagoslovim in mu	kri	obrišem.Za vas, nesrečni, je krvavi pot potil	A
je dejal, »da boš kot član naše rodovine in	kri	naše krvi imel staro čast v sebi, pa sem upal	A
vam bo, da strahov ni, pač pa da uganja težka	kri	svoje porednosti ...«	A
« »Težka	kri,	deješ?« je vprašal sodnik sproščeno.»Ali je	A
Koščer. Iz rane pod levim ušesom mu je lila	kri	in rdečila zid.Bradat mušketir je od spodaj	A
na baškem produ znak. Iz ust mu hrope črna	kri.	Z rokami grebe v pesek in se poganja kvišku kakor	A
spodili, ločili svoja pota od njegove.« Južna	kri	se je v govorniku razigrala.Ob lastni besedi	A
beročim je vstalo gledanje, ki mu je ledenilo	kri.	Vsevprek sama deca, gola, lačna; drobna telesca	A
rekla deklica in zajokala naglas, ko je pljunila	kri.	Brat jo je potolažil: »Vrzi ga hitro čez rame	A
Obhaja jo strah in temna slutnja ji ledeni	kri.	»Jezus, Marija, reši Mateja!	A
Gosposki valpet jo je poljubil, pa je njemu	kri	zavrela in ga je udaril. Ubil ga ni, ranil pa	A
Ne bo pomagalo. Toninova	kri	vpije za maščevanjem.« »Molči!« zakraka Lapajne	A
Lovrenc.« Lovrenc se je tedaj zavedel. Vidi	kri	in jo čuti pod nosom. Gnusi se mu in gabi.	A
tlom. Ko je zamahnil rabelj, jih je oškropila	kri.	Nobena senca ni legla čez trg.	A
midva pa sva imela občutek, da sva se ubila. »	Kri!	« sem kriknil, ko sem začutil v ustih nekaj sladkega	A
pa so bili tisti, ki so ljudem poskušali piti	kri	na vsakem koraku, pa naj bi bili to dacarji	A
začetnico. »Naprej, zastave Slave, v boj junaška	kri!	« Najbolj glasno jo je torej pel prvi	A
se je ne lepem eden od tesarjev močno usekal...	Kri	se sploh ni hotela ustaviti.Golob pa je spet	A
premaknili les na novo mesto, se je tesarju	kri	v hipu ustavila.Tako so vedeli, da gre za božji	A
sem se krepko zadrževal, da sem ohranil mirno	kri,	pa čeprav je kar vrela v meni.Še v cerkvi sem	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani