Duša išče poti v sonce in mir in pada iz sunkovitega poleta kakor privezana kokoš nazaj v snov in prah. Utrudi se duša in pojema v gorečnost sunkov in dremlje plaha; ne sanja v višine; telo je mrtvo, leno, želi iz nadležnega položaja v razmah, jezik govori besede, ki ne vzbujajo, kri je težka, dremotnost lega v oči in skranje: zdehaš, zdehaš ... »Stopila je Marija k Jezusu, Marija roža devica: Jezus, dete moje, kako se ti bo godilo na samo cvetno nedeljo?