KRI (1.001-1.100)

Iznad čela, krog nosa in ust mu je curljala	kri.	Zinil ni nobene besede, buljil je belo prédse	A
Naj crkne na cesti! Ná, žlevi svojo	kri,	to smradljivo!“ Biriča sta stopala trdo in	A
grlu udušena, v duše dno potisnjena bolest.	Kri	mu je curkoma planila iz oči, z obema rokama	A
mili Bogek, ki je za nas in za naše grehe svojo	kri	prelil.Povzdigni oči k njemu, potrkaj se na	A
videl rdeči, mesnati obraz kuharice. ”Kako da	kri	ne curljá od njega?“ mu je šinilo temno kraj	A
da teče po žilah bukovega lubja prava topla	kri,	ne kri človeška, in tudi po nežnih, zmerom tihih	A
po žilah bukovega lubja prava topla kri, ne	kri	človeška, in tudi po nežnih, zmerom tihih steblih	A
roka z buketom se ji trese, mraz jo spreletava,	kri	ji sili v obraz, - ali besedica noče, ne more	A
kakor vi morda mislite: moje srce je mlado, moja	kri	je vroča, - in zato tudi ne pustim.“ Mir	A
prikazalo se je nekaj črnega, pricurljala je	kri.	Razširjene in svetle so bile njegove	A
prestrašil in je izpustil razbito telo; padlo je v	kri	in zabrizgnilo je naokoli.Potok pa je rastel	A
pa je rastel, že so se bočili majhni valovi,	kri	je padala preko kamenja in kamenje se je premikalo	A
upognil težko polno vejo, se je oprasnil in	kri	se je prikazala na roki.Obrisal se je hitro	A
skril kam tisto mačko, očedil desko, obrisal	kri	- - Ali vztrepetal je od studa in od	A
Bog ji bil dal, kolikor je je bil dal. Njena	kri,	njena mladost, še njena mati je njegova dekla	A
»Na čigavo polje?« je zaklical gospodar in	kri	mu je bušila v lica. »Na naše polje	A
Jerneju; celo v njegova zgrbljena lica je šinila	kri.	»To se pravi: moje polje!«	A
pa boš videl, da je moja, pa boš spoznal mojo	kri.	Tudi če pogledaš na hišo, te bodo v mojem imenu	A
in je presekal kožo, tako da se je prikazala	kri.	Jernej je vztrepetal od čudne groze	A
»Otroci, ljubi moji, kaj sem vam storil?« »	Kri!	« so zavpili otroci ter so preplašeni poskakali	A
teme so strmeli obrazi svetnikov, se je črnila	kri	na belih, golih telesih, gledali so rabeljnov	A
grgrajoče, težko sopenje. Z veliko silo ji je bušila	kri	v lica, sram jo je bilo in ni vedela zakaj,	A
otrok, kakor zauživaš sveto hostijo. Materina	kri	je v tem kruhu...« Doma pač ni jaslic	A
ugriznila jo je v roko, da se je prikazala	kri.	Lucija se je bala in zato je šla časih k prijateljici	A
obrazu; s preveliko silo, kajti koj mu je rdeča	kri	zacurljala preko usten. Prestrašil sem se, ali	A
dopadljivo. Pamet uboga človeka, človek pa	kri.	Če je bil gumb na suknji premalo svetal, če sem	A
resnična, ali ne; koj vidiš, če je pisanje srčna	kri,	ali če je tinta iz štacune.V srcu mi je zakljuvalo	A
Zgrnili so se krog mene od vseh strani, vroča	kri	se mi je prelila preko obraza, mahoma sem bil	A
neizgovorjene besede in od sramu mi je šinila	kri	v lica. ”Pojdem!“ sem rekel in sem vstal	A
za pečjó, v majhno kanglico nabira solze in	kri	... milost božja, komu na korist lijó te solze	A
božja, komu na korist lijó te solze, lije ta	kri?	”Ali to zebe, Anka, duša?	A
naravnost na gobec, tako da se je curkoma vlila	kri,	se je vstopila na sprednji dve nogi, pobrcala	A
ki bi ne bila dvakrat presekana, v kožo in	kri	zabita.Sredi trga, pred benečansko stolnico	A
vino naju je razgrelo. Anastaziju je stopala	kri	v lica, debela ustna so mu trepetala in v njegovih	A
omaže in obrabi ...“ ”Tudi tebi je že zašlo v	kri	...Ne, niti misliti ne sme umetnik na plačilo	A
umakniti. Prišlo je in se je lepo udomačilo, v vso	kri	se je razlilo, vse misli je prepojilo, prikazalo	A
samotna in tiha, prihaja mirno, zmerom bližje, in	kri	ledeni, noge se ne morejo premekniti, glava	A
ljubosumnosti blazna ljubezen se je povrnila v njegovo	kri,	ko je bil ljubosumen na njene uhane, na iglo	A
odprte vse moje rane, iz njih kaplja moja gorka	kri	...Vroče nebo je žgalo nad mestom in žgalo je	A
on mi položi na lahko svoje prste na roko, in	kri	mi oledeni do srca.Moje sanje, moje misli ležé	A
okno in vidim ves svet ... Kaj je na tem, če pala	kri	iz srca?Nič ...	A
videl na postelji njen robec; na robcu je bila	kri	... in sem vzel klobuk in sem šel brez besede	A
se je razlila po moji desnici njegova gorka	kri.	Pred nekaterimi leti je umrla moja ljubica	A
bila ves dan doma, in da je opoldne bljuvala	kri.	Zdelo se je, kakor da se tega nekako sramuje	A
naokrog. Od nemira in pričakovanja mi je silila	kri	proti srcu.Sredi pota šele sem se zavedel, kaj	A
zaželel poljuba od teh usten. Izpil bi ji vso	kri,	vsesal bi se vanje z vso močjo, z vso dušo.	A
trenotek vem natanko, kako bo curljala njegova	kri	izpod mojih prstov... Obstal sem sredi sobe	A
sebi in jo poljubljal, da bi mi ostala na licih	kri	iz njenih ustnic... In v tem trenotku je prišel	A
postane sčasoma neprijetno, -- misli izginevajo in	kri	s spremení v stopljeno žveplo ...“ Zunaj so	A
Vran je stal na pragu; v licih mu je gorela	kri	in usta so se mu zategnila in pot odprla, kakor	A
”Mati!“ Na njenih ustnicah pa je bila	kri;	in Jure je vztrepetal in je zajokal.Stresel	A
”Ne zmeni se!“ ”Zakrknjen je, njegova	kri	je okužena!“ ”Bog nas varuj!“	A
ko je iztegnil roko, da bi se čuval, je bila	kri	na njegovi dlani. Stali so in so izpustili	A
je pogledal, je bila vsa roka rdeča. ”Glej,	kri!	“ je pomislil Jure. ”Kdo te je tepel?“ je	A
ljubezni: kadar je ugledal Hojziča, mu je zavrela	kri;	in kolikor večji je bil srd v njegovem srcu	A
Gledal je in od osuplosti in veselja mu je šinila	kri	v lica. ”To premoženje, gospa Liza, je zelo	A
goldinarje zaslužim na teden!“ Damjanu je šinila	kri	v lica in sram ga je bilo; zakaj rad jo je imel	A
se je bil prikazal na obzorju ter je legel,	kri	sesajoč, na vso deželo.Dolga je bila noč.	A
tvoja bridkost največja? Zdaj šele se je stočila	kri	iz tvojega v moje srce; in nobena vrv ne drži	A
Pomagajte!“ Damjanu je bušila v lice vroča	kri.	”Čemu kričiš, razbojnik?	A
ura, ne daj, o Bog, da bi se prelila nedolžna	kri.	“ Tako je molil župnik in njegovo srce je	A
v rdeči luži. ”Kje in čemu si prelil svojo	kri?	“ ga je vprašal kralj Matjaž.Potniku so se tresla	A
Naštejte mu jih petindvajset, zato, da bo	kri	prelil v sramoti, ko je v slavi in trpljenju	A
krčmi in so pili njegovo vino. Šlo jim je v	kri	in v kosti kakor strup. Zjutraj je pogledal	A
”Tat nad tatovi! Moja	kri	na tvojo glavo.“ Krčmar se je ozrl za njim	A
Ko je udaril prvikrat, se je ulila krčmarju	kri	preko lica; udaril je drugikrat in krčmar se	A
da mu je navsezadnje segla v žile njih ovčja	kri.	Pripetilo se je mnogokdaj, da se je velik harambaša	A
telebnil na tla. Težko je zasopel cigan in	kri	mu je bušila v lica. Sunil je krčmarja z	A
pa je gniloba segla še v moje srce in v mojo	kri.	Med slabiče, sanjače, razsipnike in pijance sem	A
špansko vino, ki je že ob prvem požirku planilo v	kri	in v glavo kakor ogenj. Ko je izpraznil prvi	A
kopita in vsa kolesa so šla preko njega, črna	kri	je lila v prah.--	A
iztegnila; na belem smrčku se je prikazala črna	kri.	”Ali te vrag jemlje, beštija?“ je kriknil	A
telesu, prej tako trudnem, mi je zaplala živa	kri,	sladak mi je bil žolč; ki se je bil izlil v	A
zato ker je bila moč v meni, kakor življenje in	kri;	nisem vedel, kaj je boj, zato ker je bil boj	A
njim. Dogovorjeni program je bil pozabljen,	kri	je bušila v glavo, oči so vzplamtele.”Udari	A
žival, ki bi tako rada grizla; tako rada bi pila	kri	in limonade ji dajejo!Samo še v naši nedolžni	A
obraza, usehlega od poželenja, in duhati vročo	kri.	”Bodite kakor otroci!“	A
srce; umazane, rjave kaplje, pot in prah in	kri,	so mi kapale od čela. ”Ne ozri se, potrpi	A
zdaj išči pot, plezaj, vohaj! Tam na skali je	kri	z mojega lica, vohaj! Kakor je bila težka	A
prijatelj, v tem enem je razodeto vse: razum in	kri.	In če me morda še kdaj srečaš, pomisli samo:	A
morda še kdaj srečaš, pomisli samo: razum in	kri	-- in vse boš vedel ... Kaj?	A
drugega, nego titel solzávega romana: razum in	kri?	-- Tudi zdaj ne praviš nič in tudi to je pametno	A
banalna resnica je), da govori pamet drugače nego	kri.	Ampak stvar dobi drugačno lice, če pomisliš,	A
strahopetnost napol egoista, ki meša vodo v svojo	kri	in misli, da koristi želodcu.Tudi jaz sem že	A
prepovedano, da bi človek živel, kakor mu ukazuje	kri?	Da bi živel očitno, brez zapreke, brez meje,	A
razodeval postopača po poklicu. Od čela mu je tekla	kri,	ustnice so bile otekle. Med vratmi je stal	A
”Ženi se?“	Kri	je udarila v Štefanova lica in oči so se mu	A
151 . / V polišinelih se je pretakala gorka	kri	umetnika, ki jih je držal na vrvici -- v sencah	A
vrvici -- v sencah, uzurpatorjih, se ne pretaka	kri	živega človeka, kakor bi bilo potreba in kakor	A
bilo potreba in kakor je bila namera, tudi ne	kri	umetnika, zakaj umetnika ni, temveč pretaka	A
dihal, njih bela lica sem videl in njih rdečo	kri;	pa vendar je bilo tam, zdi se mi, le moje breztelesno	A
razložiti z besedo. Ni bila samo strjena, črna	kri,	ki je bila njih vseh, vojščakov Matjaževih,	A
sem te imel rad ...“ Nasmehnila se je in vsa	kri	ji je zaplala v licih, pri srcu pa ji je bilo	A
vstala je; v suhih, bledih licih se je prikazala	kri.	”Slabo se godi Mateju?“	A
napornega dne. V licih se mu je bila prikazala	kri;	poravnal si je lase in usuli so se v lepih kodrih	A
je v ustnice od neznane, nezaslišane slasti;	kri	mi je planila do srca, bušila z dvojno silo	A
vsem telesu, kako mu valovi po žilah čistejša	kri.	Duša si oddahne, se nasmehne, vso jo prevzame	A
Sobotka jetičen in res je bil beraški, toda	kri	mu je bušila v lica. ”Zdaj bi pa rad vedel	A
bili črni škornji oškropljeni že do gležnjev;	kri	se jih je držala tako na debelo, da jo je Kurent	A
do biričev. Naše meso jih je nasitilo, naša	kri	jih je napojila - terjajmo svoje meso in svojo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani