zemlja (5.539)

kepecev tlačanov. Vse je to neznatna	zemlja	in tudi njena lega bolj pritiče	A
HERMAN Čuj, toži te nebo in	zemlja.	Priznaj, Veronika, priznaj!	A
Priznati, kaj priznati? Nebo in	zemlja	vesta, da ga ljubim. HERMAN	A
njimi, ni mogel za kup zglihati.	Zemlja	je tedaj gruntni gosposki nazaj	A
bi jaz moral povrniti. Zakaj	zemlja	je meni nazaj padla, jaz sem jo	A
Ta je bila tvoja sreča, da je	zemlja	tako mehka bila. MATIČEK To	A
Habilis? Kako si rekel: sfukana	zemlja,	ki nosi halštatske kosti?Tako	A
svet? Kam se vrti ta kurbirska	zemlja?	. . .	A
Dokler se vrti ta kurbirska	zemlja.	Istočasno v usta kruh, naglo	A
jih je pustil oče, mislil, da je	zemlja	vse, danes vem, da mi ni in da	A
to besedo pa je naprodaj moja	zemlja,	vama pa ne. MARTIN Ferjanu	A
vse. Zato mora biti Ferjanova	zemlja	nate prepisana. LENČKA Je ne	A
gorelo in sijalo, nebo in zrak in	zemlja	- DOLINAR omamljen, skoraj	A
tvoji volji se ravnajta nebó in	zemlja!	-	A
dovrší. Vse druge upe mi je vzela	zemlja,	up moj edini zdaj je ta otrok	A
ko je srcé mi tukaj? Zamrzla	zemlja,	solnca si poišči! Prepleza	A
zélišč blagodejnih. Nature mati,	zemlja,	je njen grob, in grob je bil studenec	A
Od vseh stvari, kar jih je mati	zemlja	rodila, ni nobena tako zlá, da	A
bil grd kakor zmaj, star kakor	zemlja,	zločest kakor kača.Iz ljubezni	A
vsi enaki. Bogata in svobodna	zemlja	je tam, vsakemu da kruha.Človeka	A
na teh skalah, kjer ni kruha.	Zemlja	ne rodi, a drugačnega zaslužka	A
kaj je to, Amerika... Kaj je to	zemlja,	kakor je pri nas?!...Kaj so tam	A
zêmeljski raj! Še dražji, ko	zemlja	pa tvoj mi je ród, Moj národ,	A
‒ Kjé cérkev? ... Glej,	zemlja	zijá! Iz brêzdna štrlé podrtíne	A
je ženska!« In Atila reče, in	zemlja	bobní, Vsa trese se plan plodovita	A
. / . / stran 119 . / »Čija	zemlja	tá?Čegávi mí smo?	A
Kaj bliska se tam in grmí? Kaj	zemlja	se trese, bobní? V višavi se krešejo	A
. / . / stran 138 . / Je li	zemlja	vrgla ga iz sebe? Na stol mu se	A
čimdalje loči stvar od stvari,	zemlja	od nočne halje črna enako se zdi	A
liste hladna rosa pada. Počije	zemlja,	da vzbudi se čila, vzbudi se tičev	A
zopet bolna duša mi okreva! O	zemlja	lepa!Nekoč bodem pal brezčuten	A
tudi črt. In duša ni li kakor	zemlja?	Zdaj vir srebrn iz nje šumlja	A
neizpolnjenih želja! Popolne sreče	zemlja	ti ne da, naj tudi vsako željo	A
ogenj drži površje narazen, da	zemlja	se kakor il ne sesede. In to je	A
zraku visel, a še ljubša mi je	zemlja.	Glasna misel mi je v čisli, ki	A
videl tvoj obraz, obhajala je	zemlja	zlati čas, na tvojih ustnicah	A
trobenta sodni dan grmela, in	zemlja	se v pepel sesedala? O bratje	A
»In domovina?« »Vsa	zemlja	brezkrajna.« »Pojdi!	A
zemljico; ljubim, je vzdihnila	zemlja	in dala naturi cvetico; ljubim	A
ljub′ga svoj′ga, zapušena jih	zemlja	celo noč z veseljam gleda: ko	A
pripelje zarja ga rumena, tak	zemlja	je v ljubezni vsa zgubljena, de	A
ljubi vse ljudi, svoje otroke, de	zemlja,	kjer vijó viharji jezni, je skušnje	A
I 1. V rósi krepilnej se	zemlja	napája; v svítu jutránjem	A
LEPA NARAVA	Zemlja,	v líce ti strmím! V novi smejaš	A
svetlo solnce, káj ljubó žaríš mi?	Zemlja	lepa, čudom zrèm na têbe ker	A
svetlo solnce, več me ne ogrévaj!	Zemlja	lepa, vrzi me raz sêbe, ker	A
ki me ljúbi ... Oj zató me,	zemlja	ti, pogúbi. 8	A
mojih míslij blédi žár,	zemlja	lepa, tvoja révi ne pomórejo	A
vse drvíjo. ”Naj se vidi, ni li	zemlja	naša, naj se vidi, kdo naj gospoduje	A
goró se skrije v tožno haljo	zemlja	se ovije. Kadar luno, zvezdice	A
širi víhra naokóli pa otrpne	zemlja	v težki boli. Kadar v mrzlih	A
mrzlih dnevih svoje smrti joče	zemlja	se v mrtvaškem prti, obmolčijo	A
stran 209 . / Ali ni pokojna	zemlja	kadar bliža se vihar? Ali	A
da vžival na zemlji bi ràj.	ZEMLJA	OD TOGE NESKONČNE Zemlja	A
ZEMLJA OD TOGE NESKONČNE	Zemlja	od toge neskončne v vetru jesenskem	A
krasote kakoršne je nima širna	zemlja.	Kadar v prah sem pred tebój	A
sultan, lepše nima je vsa širna	zemlja	- jaz poklanjam devo ti najlepšo	A
Kadar v nočni, pozni uri sanja	zemlja	mračne sanje zatopí se moje	A
gozdi neizmerni - to je bila	zemlja	takrat ko je bog na jasnem	A
kesàl vladár nebeški. Oj ti	zemlja,	zemlja tožna, kdo bi pač sedaj	A
vladár nebeški. Oj ti zemlja,	zemlja	tožna, kdo bi pač sedaj te	A
mrtvaško. In zasmíli se mu	zemlja	in z visocega prestola pošlje	A
pómlad, kaj mi je nebó in	zemlja,	če osreči me, Helena, ah	A
razpaljenem sonce gorí, vsa	zemlja	potaplja se v démantno morje,	A
razpaljenem sonce gorí, vsa	zemlja	potaplja se v démantno morje,	A
KONGFUTSE Majka	zemlja,	da si še starejša, pa rodila	A
žezlo, kaj mi hoče moja krasna	zemlja?	Da imel bi jo pod žezlom svojim	A
pojdem v one tihe kraje, kjer	zemlja	moč, življenje daje, ki domovina	A
korakom. »Dobro jutro, sveža	zemlja,	sonce še za mano ‒ a prišel sem	A
korakom. »Dobro jutro, sveža	zemlja,	sonce še za mano ‒ a prišel sem	A
Dolgo, dolgo ne pride še dan, spi	zemlja,	čuj, spi svet prostran. Dva ne	A
zalit. Prijatelji so mrtvi,	Zemlja	v razmerju do sonca ostaja varljiv	A
svetlobe ga vodi po skrivnih poteh,	zemlja,	to polje resnobe, mu krade nasmeh	A
Kot njiva.	Zemlja	zorana, pleveli zatrti, kalčki	A
formula se glasi: stik in spoj.	Zemlja	pod oknom se razmakne: nove kamenine	A
vnéma zvezd se žar; Ljubezen diha	zemlja	mlada, Ljubezen diha vsaka stvar	A
laž in serd povsod! V gorjé vsa	zemlja	je zakleta, Zdihuje ves človeški	A
hrano. To drevo iz zemlje rase,	zemlja	pa je vir življenja, in življenje	A
Zapojte nam!	Zemlja	slovenska je divje zapela in našo	A
star mornar umira: »Vsa širna	zemlja	moja znanka in vsaka bela cesta	A
Ali se vrne, ali zagrne ruska ga	zemlja,	čezenj poraste plevel? Vrata zaprta	A
veselje in sreča! Tam zunaj je	zemlja,	ki svobodno diha, tam pesmi pastirjev	A
mislijo nemirno, ki ji je premajhna	zemlja	in vesoljstvo širno Kot molitev	A
in nehanje. Ljubili so te -	zemlja	dragocena! In vnuki - moj ponos	A
pojo... V zavzetju posluša jih	zemlja,	nebo utihnejo šumni lesovi, v	A
mi v duši: moja mati in domača	zemlja!	V Širokem potoku Pojdem čez zeleno	A
grenko diši naj skoz moja pljuča	zemlja	zadiha! Z dlanjo čutim seme, ki	A
tabo pekèl in nebo nad teboj, a	zemlja	visi med obema in gori in doli	A
/ UJETEGA PTIČA TOŽBA Oj,	zemlja	širna, zemlja lepa, ti vsa si	A
PTIČA TOŽBA Oj, zemlja širna,	zemlja	lepa, ti vsa si bila moja last	A
ti, nesrečno si srce; záte nima	zemlja	cela brata ne in ne sestré. Saj	A
je znova gaj, sončno je nebo,	zemlja	cvete kot nekdaj žívo in lepó	A
a živo sonce to več ni! Vsa	zemlja	v mrzli tej bleščobi pobeljena	A
Naj se grom razlega, naj se	zemlja	stresa; jaz pa vendar imam le	A
petje slavcev se zbudi, v cvetje	zemlja	se zagrne; zame pa pomladi ni	A
pomladi ni! . / . / stran 33 . /	Zemlja	se zagrne v tmine, glava težka	A
ko mislim si svečani dan, ko	zemlja	prosta, prost bo rod in Bog le	A
113 . / Pobratimija Naj čuje	zemlja	in nebó, kar dans pobratimi pojó	A
stran 115 . / Samo Kje nek′	zemlja	grobe krije, kjer junaki domačije	A
In ko ura nam odbije, črna	zemlja	nas pokrije; kdo bo še po nas	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani