Kjer počíje pógled tvoj, o Henrik, zemljo krasno vidiš, zemljo svojo: ta ravnina pod teboj zelena, bistri viri in šumeče reke, črni gozdi in visoke gore in v daljavi jezera bleščeča -- vse je tvoje, ti pa si otožen!
”Kaj mi hoče moje svetlo žezlo, kaj mi hoče moja krasna zemlja? Da imel bi jo pod žezlom svojim vso državo Lótarja vladarja, in še večjo, večjo ... in vso zemljo!