plamen (101-200)

pobledelo, v črnih očeh je ugasnil	plamen	njenega mamečega pogleda ‒ Dorica	A
Pogoste solze so pogasile čudoviti	plamen,	kateri je prej gorel v njenih	A
Visoko je švigal prasketajoči	plamen	in z rdečo lučjo je razsvetljeval	A
zastonj. Molče je režal v švigajoči	plamen	in z dolgo gorjačo je porival	A
ognja, vse je pa rdečil nemirni	plamen.	Zakaj ne znam slikati, sem mislil	A
zadnjo toploto. Liki ugašujoč	plamen	je bilo, ki še enkrat močno zaplapola	A
Dozdevalo se mu je, da njihov	plamen	ni bil še nikdar tako svetel.	A
Treščilo je. Iz zemlje je švignil	plamen.	Gost oblak dima se je valil proti	A
častniške barake se je dvignil	plamen.	Granata jo je zadela.	A
ponavadi sedel. Zazrli so se v šibak	plamen,	ki se je poprasketavajoč nekako	A
Pavlica je lesketavih oči žmirkal v	plamen,	ki se je nemirno plapolajoč spet	A
naše običaje spoštovati, tisti	plamen	mu mora goreti v srcu kakor nam	A
razlike v veri.« »Da bi vsem en	plamen	gorel v srcih, tega ni nikjer	A
se je zadevalo v prasketajoči	plamen	baklje, frfot ptice in beg živali	A
Hercegovino; drugi četovodje so zanesli	plamen	vstaje v južno Bosno, Krivošija	A
zakaj bal se je, da ne bi švignil	plamen	vstaje tudi v njegov okraj.Hitro	A
gričku je gorela. Velik okrogli	plamen	ji je objemal leseni stolp in	A
je to notranji nagon in sveti	plamen	‒ Bog se nas usmili!‒	A
vnel, zgorel živ in ga morilni	plamen	ne bo objel kar v hipu, nego počasi	A
jaz!« Prasknila je vžigalica,	plamen	se je prijel in švignil. »Vidiš	A
posmodile. Ogenj se je širil in	plamen	segel v vinograde in oljčnike	A
da je iz konca korobača švignil	plamen,	zasmrdelo je po žveplu, s hrasta	A
stran 21 . / Kakor bi svetel	plamen	švignil in hitro ugasnil.Iztok	A
Ali samo za hip.	Plamen	sovraštva do Teodore, ogenj hrepenenja	A
je migotal na njih bleščeči se	plamen	grškega goriva.Ciriline oči so	A
mast se je cedila z ražnjev,	plamen	je použival obete Perunu in Morani	A
gozda čez travo proti cesti. Kakor	plamen	izpod pepela se je dvignila v	A
so se stisnili kakor veriga.	Plamen	maščevanja je zagorel, njegova	A
je bil že dvignjen in je kakor	plamen	gorel v blesku. Dolgo so čakali	A
blagovestjo v rokah. Iz knjige je gorel	plamen	ljubezni in ožarjal njen obraz	A
obličje. Velmože je oblil ta	plamen	z veseljem, skrb je ginila, z	A
pravzaprav ona vžgala ta strašni	plamen	maščevanja v Iztoku.Kakor bi se	A
Iz starih sivih oči je šinil	plamen	začudenja.Njegov umetniški okus	A
drugem, sta se danes strnila v en	plamen.	Nebo naj priliva olja tej sveti	A
se zmedle, oči so zastrmele v	plamen	sveče, ki se je širil in širil	A
počrnel, nato je švignil iz njega	plamen	in v nekaj trenutkih je bilo pismo	A
mladosti in iz njih je zagorel suhi	plamen,	kakor bi ga bil podedoval po enookem	A
modro oko, kakor morje, kakor	plamen,	kot nebo.Zanihalo je nad menoj	A
blestela v jutranjem soncu liki	plamen	in se s svojega vzvišenega prostora	A
slamo ... Ej, to se bo obliznil	plamen!	Poslopje je dovolj oddaljeno od	A
Lovrekovih čustvih? Kako boš dušil	plamen,	ki gori že nekaj let, ki ni več	A
ki gori že nekaj let, ki ni več	plamen,	marveč nepogasljiv požar?Si že	A
se je spet prebudil. Slaboten	plamen	je obmetaval skalovje s sencami	A
obraza Marijinega. Gorel je bel	plamen	pod to mehko, fino kožo, in kadar	A
prižgal luč, da bi videl nemirni	plamen	in da bi morda slišal njegovo	A
sijal iz globočine njih bledožarki	plamen;	od čela, izpod las, čez upala	A
tako da jo je vso obžaril bledi	plamen	iz njegovih oči, kakor z mesečino	A
prilil olja v kozarec in je otrnil	plamen.	”Ali je že pozno, Šimen?“	A
kakor je pojemal in vzplapolaval	plamen	v kozarcu. Hlapec se je napravljal	A
je gorel ob peči dolgi dimasti	plamen,	skozi okno je svetilo belo nebo	A
Izba je bila tiha in temna;	plamen	v kozarcu se je vzdignil visoko	A
Samo belo nebo je svetilo vanjo;	plamen	je ugasnil in ura na steni je	A
odel. . / . / stran 252 . /	Plamen	je gorel visoko, sijal je naravnost	A
kaplje na lica. Višje je švignil	plamen,	hlapec se je ozrl na mrzla, bleda	A
vzbudil iz sanj, zaplapolal je	plamen	visoko do vrha, vztrepetal in	A
Njena ljubezen je bila kakor	plamen	v prepihu -- vsak hip je planila	A
zameglile, iz lic mu je udaril	plamen.	”Bog povrni ... za vse!“	A
sapo. Nenadoma je zapihal veter,	plamen	luči je švignil nakvišku in ugasnil	A
na obeh kozolcih; velik je bil	plamen,	segal je silen od zemlje do nebes	A
kadar je švignil nenadoma kvišku	plamen	sveče, vračale so se, prihajale	A
jaslicami; Rezika je nalila olja in	plamen	je vzplamtel visoko. Minka	A
je še zmerom zibal ubogi mali	plamen,	umiral je in ni mogel umreti.	A
gorela sveča, toliko da mu dolgi	plamen	ni osmodil košatih brk.Roka se	A
in nad mizo je trepetal velik	plamen	bleščeče, gorke svetlobe in tisoč	A
je božalo po grlu kakor sladek	plamen	in svetle misli so kipele iz plamena	A
iz črnega tramovja je švignil	plamen	do neba. Tudi farovška streha	A
skednja se je še svetilo, ali	plamen	je bil zmerom nižji in se je dušil	A
je planil v hrib že prvi beli	plamen	in je obžaril okno. Takrat je	A
natanko v tistem hipu, ko je prvi	plamen	skočil na streho. ”Ne žgite	A
temni in črni, in so gledali v	plamen.	Pa je rekel eden izmed njih:	A
razodeto. Če bi gorel, bi bil	plamen	bolj črn od noči.“ ”Tudi glasu	A
vzdignilo se je moje upanje, kakor	plamen,	visok in miren, do nebés. Na	A
ljubim jih izmed vseh. Tisti	plamen,	ki se je bil vzdignil pred sanjajočimi	A
pa se je razgorel danes v velik	plamen	in gori že tudi v srcu Kastelca	A
Kastelca samega. Resničen je ta	plamen	in dvom bi bil neplemenit.Kakor	A
gospod Valentin! Iz dobe v dobo gre	plamen	in saje padajo in obleže ob poti	A
so se vzdramili in so zašumeli;	plamen	v njegovih očeh je zaplapolal	A
in v temnih očeh se mu je vžgal	plamen	velikega pričakovanja. Prišel	A
pomlajena, je vzplamtela v svetel	plamen	... Ob tistem času je romal učitelj	A
njegovih črnih očeh tisti nemirni	plamen,	ki je v najinih že zdavnaj ugasnil	A
in mračen, kakor poprej, je bil	plamen	njenih oči; na dušo mojo, ki se	A
Domovina!“ Milejši, jasnejši je bil	plamen	njenih oči, že se je dramilo v	A
ti je ukresal v licih ta živi	plamen?	Ali je morda zares - verno poslušaj	A
zmerom višja je bila - temen	plamen	je rastel do nebá.Vsi, ki so ležali	A
mladost, upanje - kakor svetel	plamen	je planilo do neba.Več ni bilo	A
se vžigale in so ugašale kakor	plamen	v vetru. Nihče se ni zmenil	A
na svet poslani, da kaže njihov	plamen	človeštvu pot od roda do roda	A
. / stran 269 . / sveti, tihi	plamen,	ki se dviga do neba iz naših duš	A
v samoti in ugasnejo tiše nego	plamen	sveče.Tako mirno je njih trpljenje	A
obraza je plapolal narahlo dolgi	plamen	sveče, zato je bil obraz ves z	A
kako je njen pogled, šepetajoč	plamen,	blisnil v njegovo srce.In skoraj	A
mirno, brez utripljaja, božji	plamen,	ki nikoli ni bil prižgan in nikoli	A
ranjeno; če je veter potisnil	plamen	k tlom, se je vzdignil nenadoma	A
v njegovo dušo ter vžigajo nov	plamen.	Visoko je bilo sonce, ko se	A
vzdigajo in padajo iskre iz plamena v	plamen.	Ena sama misel je bila v moji pameti	A
presekal ga je navpikoma sijajen	plamen,	slok in visok.”Jezus! Jezus!“	A
sestra ... Tukaj, v ta prelepi	plamen	je zaklenjen moj spomin; več ga	A
solze in njih luč je tihi, bledi	plamen	iz mrtvašnice. Nisi še izrekla	A
hrepenenje. Toda bilo je, kakor	plamen	brez sveče, izgubljen v praznoti	A
Časih je zaprasketala sveča,	plamen	je švignil višje ter je obžaril	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani