Grozna je bila ta tihota v umerjenem hrumenju Oskove, pa tudi to, kar jo je rušilo, je zbujalo grozo. Drsajoči korak, šum in hrest vej, ki jih je pripogibal in odmikal bakljonosec, cvrketanje zelenega listjiča, ki se je zadevalo v prasketajoči plamen baklje, frfot ptice in beg živali, ki se je zbudila v temi ter se zarila globlje v šumo, vse to je povzročalo neko mučno plašljivost in potrjevalo pravilo, da ima noč svojo moč. Dasi Vilar ni bil iz plašljivega kota doma, ga je vendar prevzel strah in parkrat se je ozrl, ne prilomasti li iz goščave gorska zver, ne pridrsa li za njim drzni hajduk ali sam pravcati slovenski hudič, ki ga je bil klical kuhar.