Prav briga nas vse skupaj za rezervnega Kristusa, ki ni nikoli imel moške pameti in se je vse življenje držal, kot bi mu vrana kruh odnesla, je med šaro na polici ves nasršen izbrskal osmojen ostanek sveče in jo postavil na vogal za katerim je pokojni ponavadi sedel. Zazrli so se v šibak plamen, ki se je poprasketavajoč nekako le razgoreval in dolgo molčali. Ogorčenje, ki ga je na zabuhle obraze priklicalo prijateljevo nesmiselno slovo, se je v tem opoldanskem stišju polagoma zaredilo v nemo žalobnost, ki se je mestoma oglašala le z izdajalskim krulincanjem v trebuhu.