dva (2.001-2.100)

tiste ljudi, ki žive po	dva	in tri dni od ene same	A
Siromak je človek sam,	dva	pa sta bogata, če sta	A
pa stori kakor tista	dva	prismojenca!Nazaj ne moreš	A
železnici ... Vpregel bom svoja	dva	belca, zvončke jima denem	A
Tisti gosposki je bil!“ - ”	Dva	krajcarja stane opeka	A
tatovom odprte. In ta	dva	župana se potita od zgodnjega	A
pod njim; če ga nosita	dva,	stočeta; če ga nosijo	A
prisojniški. ”Kar pravita to	dva	iblajtarja, je morda prazna	A
vidiš, da koleselj ni za	dva!	“ ”Se bom že stisnil	A
plamenu in razsvetljuje	dva	tabora.Visoko v nebo ječe	A
se smeje: še udarec ali	dva,	vrata se bodo zdrobila	A
ali general, ker samo ta	dva	ubogajo, drugega se nikogar	A
poroko in zaroko. Dan,	dva,	tri in tri noči se radujejo	A
Uskoki, Špehar je posekal	dva	na tleh. »Škoda!« dé Herbart	A
s kranjskim plemstvom,	dva	in dvajset praporov, a	A
njim ženejo hlapci plen:	dva	tisoč drobnice je iz obeh	A
zahvaljen Bog! Kje sta ona	dva?	»Zadaj sta, gospod kapetan	A
dosegel vrh Cvitnika, a	dva	konjika mu padeta nasproti	A
izza brda nov konjik,	dva,	trije, štirje turbani	A
roje in valove, tisoč,	dva,	tri tisoč konj in tisoč	A
prihajata Špeharjeva mlada	dva,	Niko in Kata, zahvalit	A
obstane: na gnoju ležita	dva	zvezana ujetnika, izmučena	A
če bi bila zdajle ta	dva	tu!« Pečenje zadiši, čelnik	A
vrže predenj naročaj šib.	Dva	janičarja se sklonita	A
Pišite!« ukaže Kordun.	Dva	rablja pobereta šibe.	A
v trepetu pljuskne med	dva	tabora, ki ju zedinja	A
njim se vržeta ostala	dva.	Azijati zaženo hrup.	A
njim se zaganjata ostala	dva,	a s Krupe zažvižgajo za	A
njegovim nogam poslednja	dva	iz Krupe, se Herbart zdrzne	A
trop janičarjev prihaja,	dva	sužnja ženó na prodaj	A
sužnja ženó na prodaj,	dva	bedna, izsesana: Kordun	A
stopijo skozi grajska vrata,	dva	obstaneta, tretji stopi	A
Le v zadnjih vrstah se	dva	živahno pomenkujeta: Špeharju	A
a naproti mu zavihrata	dva	perjanika. »Gospodu generalu	A
Petrovo goro se trgata	dva	konjika, dva Turčina vohuna	A
se trgata dva konjika,	dva	Turčina vohuna se odmikata	A
njegova vojska spi in čaka.	Dva	prihajača se sklonita	A
Kordun še mlad in poln:	dva	krvna brata ...V krčevitem	A
njim se usipa vojska:	dva	tisoč mož pehote in konjice	A
Glej, s palisade gledata	dva	okostenela sužnja. »Vid	A
doma, s težkega grunta.	Dva	snubca je imela.Z bratom	A
Tam ležiš, morda že	dva,	tri tedne, blizu mene	A
in sem jo obrnila. Še	dva	tedna sem ležala, potem	A
upijani!« »Saj je dobil že	dva!	« je nekdo ugovarjal.	A
res. In skupila sta jo	dva.	Sin stare ženice, njena	A
priliki izgubil še zadnja	dva	prsta, ki sta mu bila	A
tistem hipu je bil odšel.	Dva	dni ga ni bilo.Tretji	A
in Marjanico, kaj? Ko	dva	jesiharja vpijete.Zapomni	A
In tam doli sta stala	dva	moža.Eden od njiju slaboten	A
je sv. Sebastijan tičal	dva	metra pod snegom, in še	A
opravil, to morata biti	dva,	Sirk je eden.Drugo je	A
izgine. * * *	Dva	dni pozneje je položila	A
in učitelj umela. In ta	dva	sta bila mnenja, da je	A
sem doma iz Sela. Še	dva	brata imam.Pa slamnato	A
je kuhala v njej. Ona	dva	sta odšla, Katra pa je	A
petih jo udarim za njimi.	Dva	sta bila.V Soteski sem	A
glavo, potisniti mej ta	dva	koga iz Peči, ki naj bi	A
nekako nadzoroval ona	dva.	Kakšno bodi to nadzorstvo	A
nihalo venomer: eden,	dva,	eden, dva!... Marjanica	A
venomer: eden, dva, eden,	dva!	... Marjanica je	A
tedaj sta prišla na Peč	dva	orožnika in se postavila	A
tolminski ženitovanjski dobi,	dva	tedna pred pepelnico.	A
vsem, ki so me častili!«	Dva	angela sta ji stregla	A
in eden jo je venčal.	Dva	druga sta stražila s sulicami	A
Red hočem na Tolminskem.	Dva	gospodarja ne bosta molzla	A
sedanji deželski komisar. »	Dva	glavarja pa enega komisarja	A
Kobariškem. Same meje je za	dva	očenaša.Le poslušaj!	A
Čedad,« je rekel kratko, »	dva	dni bom zdoma.Ne gonim	A
zastrmela v svetlo noč	dva	bleda, mlada obraza iz	A
molznikov na dan. Ravne:	dva	funta masla ali obele	A
dete, ki se kmisa, če je	dva	dni zdoma.Prav gotovo	A
zadržalo v Tolminu. Samo	dva	dni, a dovolj, da je postal	A
kjer sta se bila usadila	dva	dijakonova čuvaja za stražo	A
Nato je napravil korak,	dva,	tri, pet.Tedaj je v kostnici	A
doigrala, je zajela po	dva	kamenčka naenkrat, potem	A
in bo! Tu pa sem, hodim	dva	dni in me ne bo.Hodil	A
Jaz sem umazan in ne ta	dva.	Stokrat sem umazan!	A
Tomaž Falcidius. Njiju	dva	pa je preživel za nekaj	A
vzravnalo s klopi. Bila sta	dva	moška in ženska. »Pomejniški	A
»ta Tone je priča.« »	Dva	pravdarja pa ena priča	A
dve oblasti, kakor med	dva	meljoča se kamna ... V svoje	A
Pojdi spat, Tinica. Ta	dva	bom spravil sam na cesto	A
torej,« je mislil. »Ta	dva	tu doli!Kakor da ni bilo	A
ni bilo Lucije nikoli.	Dva,	tri tedne bosta še govorila	A
Bilo je nekoč ...	Dva	dni je ležala Tolminska	A
Tolminu že čakali nanj.	Dva	biriča sta se dvignila	A
neizgovorljivo število	Dva	in sedemdeset, kakor ga	A
pomejniški jež!« Stara	dva,	brata negodnega in zmešanega	A
Vikar ju pozna: stara	dva	sta, oče in mati.Živita	A
pravzaprav še med nami le	dva,	tisti, ki ga je za eno	A
ZASPANI TONIN »Zdaj bosta pa	dva	vdovca pod eno streho	A
zanj? Recimo, da dobiš	dva	čez štirideset. Pa boš	A
dovolj, ki je funt po	dva	solda.« »Pa pojdi še ti	A
nič.« »Petdeset manj	dva	groša,« se je zasmejal	A
nosijo?« »Ježeš, naša	dva	večja tudi,« se je čudila	A
vsak dan v letu skoraj po	dva	svetnika.Prvi je Daj	A
za veliki šmaren orat	dva	dni ali pa kopat tri.	A
zapora dobiš za prvo,	dva	meseca za drugo, leto	A
dali so repe pa sira.	Dva	tedna smo živeli doma	A
v zbornični sobi šele	dva	zastopnika, Ignacij Cristoforutti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani