dva (2.101-2.200)

Bokal vina naj popijeta po	dva	in živini naj krčmar Martin	A
da bi se menila mlada	dva	za Petra, sta se igrala	A
hotela pustiti zdoma.	Dva	dni da bo menda pač prestala	A
Dozdaj sva tukaj šele	dva.	« »Tako,« je zavpil tedaj	A
sredo, 10. maja, sta šla	dva	popotna od Solkana proti	A
nevesta šla pod Škrbino ...	Dva	dni pozneje je bilo v	A
« »	Dva	brata si imel, vidiš,	A
kakor bi govorila mačeha.	Dva	rožna venca so že odmolili	A
položila v zibel. Starejša	dva	ne spita še, Matejček	A
nad nemško stražo sta	dva	jetnika, Šime Golja in	A
samo ona. Velik kos atu,	dva	velika kosa bratoma, velik	A
številkah sprehajala še	dva	kazalca, ki sta imela	A
tista številka, ki ima	dva	trebuha.Spominjala naju	A
knjižnici je imel skoraj	dva	tisoč različnih knjig	A
pregnala dolgčas. Dobila sva	dva	velika koša, ki sva ju	A
zemlje in se vrnil čez	dva	dni. »Imel sem	A
dajejo naše krave in naša	dva	konja, nimajo niti v Ameriki	A
uspešno. Prepodil je čez	dva	ducata lačnih obiskovalcev	A
zimski dan popil največ	dva	kozarca vina.	A
nisva odnehala. »Mama,	dva	cigančka nekaj prodajata	A
človek bi rad poletel. Prva	dva,	ki sta premagala višine	A
planinski orel. Merila so čez	dva	metra, vsako krilo posebej	A
potolčena, da sva morala	dva	dni skupaj ležati doma	A
bi bil več votel. »Ah,	dva	tisoč bo kar dovolj...Vsak	A
risanju v šoli. Niti	dva	žegna nista bila enaka	A
sva si vedno izdelala	dva	velika žegna, na najvišjih	A
Pšati do Mengša pa samo	dva	dinarja. Povrhu	A
strašnem sovraštvu. Ta	dva	skrajna ognja sta ves	A
Komendi pa sta ostala le	dva	razreda.Tako je bilo v	A
zdravniku!« Trije Moščani in	dva	Komendčana smo se pognali	A
tri litre ga ni. Samo	dva	in pol ti ga bom plačala	A
šel, kajne?« Imeli smo	dva	konja: pridnega Fuksa	A
sva visela na steni ko	dva	pajka.»Če bo videti, da	A
šestdeset let, škatla pa stane	dva	dinarja... ?« Pogledala	A
dinarjev. »No, nekako za	dva	lepa nova avtomobila...	A
imel raje v življenju	dva	bleščeča nova avtomobila	A
raka. Doma sem ostal	dva	dni.V sanjah sem noro	A
tako, kot bi imel že cela	dva	meseca.To si upam zapisati	A
Storžič je pa visok čez	dva	tisoč metrov in ga bomo	A
prevroče jim ni. Nekoč sta	dva	divja lovca skoraj na	A
na Dunaj potegnil cela	dva	dni prej, kot je bilo	A
veliko okrepitev...« Čez	dva	dni sem bil klican k baronu	A
ko prideta proti nama	dva	človeka, oba gorniško	A
spaka! Ni minilo niti	dva	meseca od mojega prvega	A
previdno. Stopila sva	dva	koraka naprej ter potrkala	A
severni strani sta bila	dva	oltarja: novi oltar sv	A
vama povem, ko sta ravno	dva	duhovna skupaj: vest me	A
čez preval pripodila	dva	gamsa.Ustavila sta se	A
odsotno. »Ali vidiš tistale	dva	gamsa spodaj na Kredarici	A
Bolje je, da mu rečeta	dva	kot eden. Šmerc	A
bo prišla v Vrata vsaj	dva	meseca prej kot na Kredarico	A
zmrznjen. Velik je skoraj	dva	metra in se je gotovo	A
dvainštirideset let, visok	dva	metra. »Sneg po	A
Hubad, poklical pa sem še	dva	druga pevca in sestavili	A
čas prednjačila tista	dva	moja junaka, ki sem ju	A
naenkrat, nekateri šestdeset,	dva	pa sta dvakrat nesla celo	A
zidar Pezzano ter moja	dva	neutrudna pomočnika:Požganc	A
rojeni štirje otroci.	Dva	sta kmalu umrla, eden	A
Vratih, ko k meni prisedeta	dva	nemška planinca, ki sem	A
sanjaril, lahko potrdita vsaj	dva	primera.Tudi vse drugo	A
hotelom« naredil tudi	dva	bazena: enega za turiste	A
ko sta k meni prišla	dva	možaka iz Vrat, rekoč	A
med Slovence je spravil	dva	velika zvezka Slovenske	A
in tuhtal naprej. Čez	dva	tisoč sem nabral pri faranih	A
nabral pri faranih, čez	dva	tisoč so mi poslali stari	A
prekomorske dežele, čez	dva	tisoč pa sem pristavil	A
pa je bil le eden ali	dva,	ki sta o tem svojem junaštvu	A
Kogoja na Jesenicah.	Dva	Dovžana sem poslal s črnima	A
rojstvu! Zaspal sem bil in	dva	tisoč let so me imele	A
»Vse ti je oproščeno!	Dva	tisoč let si ležal v zemlji	A
se odlikoval nekdaj!« »	Dva	tisoč let!« vzkliknil	A
vse v mogočni roki!« »	Dva	tisoč let!Dva tisoč let	A
»Dva tisoč let!	Dva	tisoč let!«Ta misel mi	A
široko in pripravno za	dva	človeka, kakršni so umirali	A
odrini, kamor ti drago! Že	dva	tisoč let počivamo tukaj	A
si!« odgovoril mi je. »	Dva	tisoč let si že mrtev	A
doktor Tone od zelene Soče!	Dva	tisoč let in delj že nisem	A
koliko časa je že tukaj?« »	Dva	tisoč let!« »Dva tisoč	A
»Dva tisoč let!« »	Dva	tisoč let!‒ In neprestano	A
zemlji, želel si, da bi za	dva	tisoč let zopet ugledal	A
toplimi svojimi žarki. Po	dva	tisoč letih sva se zopet	A
povedati. V Emoni sami ležita	dva	polka in slavnoznana kohorta	A
ulice, tam jih vidiš po	dva	in še več; kar izkušajo	A
njim pa sta prišla tudi	dva	strežnika in vsak je imel	A
Kos je bil nalogi svoji!	Dva	dni je klal in skubel	A
pri naboru?« »Ako se	dva	poročita na visokem severu	A
redarjev?« »Nekaj nad	dva	tisoč.« »In koliko je	A
profesor pa mi pravi: »Šele	dva	sodnika sta tukaj.Tretjega	A
sodišču!« Vstopila sta še	dva	sodnika in frater pisač	A
pozna. A pri poti sta že	dva	sedela.Pred mano sta že	A
videla kakor omlačena	dva	snopa. Mož je	A
v slabotnih rokah. Ta	dva	sta obstala in od groze	A
križem pred nami. In ta	dva	sta nosila križ ž Njim	A
sta bila v posodi zadnja	dva	kosa, ju je pograbil hlapec	A
trudu svoje sinove! Na ta	dva	moža sem mislil prvo noč	A
katerem sta se počez vlekla	dva	v zobce nabrana rumena	A
glave ne premagale, ona	dva	pa sta jo hitro izpraznila	A
Trije bratje so bili:	dva	dve kladi, tretji pa dolga	A
Žalibog, vmes sta bila	dva	slaba, katerih jedri sta	A
vrnila na pot, je že iskala	dva	pripravna kamna, s katerima	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 2.201 2.301 2.401 2.501 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani