V enakomernem peketu zvene kopita skozi pritlikavo šumo, tiho gre besedovanje med konjico. Le v zadnjih vrstah se dva živahno pomenkujeta: Špeharju pripoveduje sin, kako prijetno je življenje v garniziji, kako so ponosite bojne igre, kako bo šele drzovit pravi bojni ples s Turčinom. O, kako se sinko veseli hrupnega poleta v bojno polje: doli se bodo spoprijeli ponosni prapori s krvosrdnimi barjaki, se zavihteli v divji ples.