bila (1.601-1.700)

kar ga je obkrožalo, je	bila	prav njena dlan najbolj	A
trdoto. Njena dlan pa je	bila	kakor ovita v starodaven	A
križ nad zglavjem in je	bila	prekrita s travnatimi	A
njegovem komolcu, a zmeraj je	bila	njena dlan v njegovi dlani	A
je je oklepal, ker je	bila	tako utrjena in polna	A
In morebiti je malce že	bila	v zadregi, ker je krepko	A
belkastim plaščem na rami je	bila	precéj drugačna, skoraj	A
oči in tistih lic, ki so	bila	še bolj zagorela ob belkastem	A
vzkliknila. Njena roka pa je	bila	med njima predmet, ki	A
stran 67 . \/ Tako sta	bila	spet na avtomobilski cesti	A
da je joj!« Resna je	bila	v tistem rezkem prepihu	A
klancu, po katerem sta se	bila	prej vzpela na avtomobilsko	A
je mislil, zakaj bi ne	bila	dvoje mladih živali, ki	A
plašča. Tedaj pa sta	bila	ob otrokih, ki so se lovili	A
levo, na belo pot, ki je	bila	drevored samih oleandrov	A
cestni prah. Pot je	bila	prašna in dežne kaplje	A
Kakor temen hodnik je	bila,	ker na levo so jo zaslanjale	A
in zavestno občutil.	Bila	je ugotovitev, ki je prihajala	A
nežnosti, ki sta si jo	bila	onadva ves čas njunega	A
živega mokrota, ki je	bila	prepojila ozračje. »Kaj	A
je vprašala, a bolj je	bila	potrta kakor ogorčena	A
velikih in temnih očeh sta	bila	srd in začudenje.Srd se	A
ker zavoljo njega je	bila	pravkar obrnila glavo	A
poredna Luciana, ki je	bila	ves popoldan z njim, in	A
ramenih. Vsenaokoli pa je	bila	povsod mrka sivina neba	A
zadržal je korak, da bi	bila	Luciana pred njim. Samo	A
tega popoldneva bi lahko	bila	zdaj, ko je tako umerjeno	A
korak pred njim, mu je	bila	tuja kakor hrapav zidek	A
hrapav in vlažen zid.	Bila	mu je kakor tisti kamen	A
novembrsko jutro, ker ni	bila	vajena, da bi jo predramil	A
pravzaprav ne more vedeti, je	bila	še premlada. Niti o naučenju	A
na trg ob Rusem mostu.	Bila	je namreč ura, ko težaki	A
štirikotne zaboje na kolesih.	Bila	je ura, ko je gosta in	A
sapa s planote, kjer je	bila	gmajna še mokra od mlade	A
trenutek, je bilo, da ne bi	bila	tam vštric njega. Pogledal	A
a tisti trenutek mu je	bila	še bolj zoprna, ker je	A
zavoljo razdraženosti, ki je	bila	v njem, se mu je zdel	A
temna gmota. Zoprna mu je	bila,	tako nesmiselna in velika	A
sovražnica. Ker nekajkrat je	bila	obrnila glavo in je takrat	A
stran 93 . \/ Kje so	bila	vaša mehka čustva, ko	A
da bi zvedela. Ti bi	bila	morebiti ploskala kakor	A
človek na svetu. Dokler sem	bila	šolarka, sem nosila uniformo	A
ne opazil, če bi ona ne	bila	rekla: »Te ciprese sem	A
navkreber in molčala. Pot je	bila	široka, na desno je bilo	A
lahko samo takrat, ko je	bila	majhna šolarka in so jo	A
zamomljal. Pod cipresama je	bila	sveta podoba iz porcelana	A
dlani. Njena roka je	bila	kakor vzorec izdelka,	A
misel!« Njena roka je	bila	krotka v njegovi roki	A
njegovi roki, vendar še ni	bila	prepričana, ali je v resnici	A
takšen,« je šepnila. To je	bila	skromna pritožba, in njena	A
Prav takšnale slika je	bila	v tedniku, ki si ga imela	A
vedel je, da če bi se	bila	ona zahihitala nad dovtipom	A
ozrla. Molčal je, ker je	bila	beseda samo v napoto ob	A
sredi poti. Na levo je	bila	majhna hišica z zaprtimi	A
zaprtimi vratci. Rjava so	bila,	in Luciana je stekla k	A
S sklonjeno glavo je	bila	v belkasti kapuci kakor	A
V njenih zenicah je	bila	raztopljena sivkasta navihanost	A
rekla in se ustavila.	Bila	sta spet ob nizkem zidku	A
izvidniška točka, kjer sta	bila	ljubezniva čuvaja nad	A
hitro dihala. Tekla sta	bila,	kakor da bi se bala, da	A
hladen, obenem pa, in to je	bila	spet nova dvojnost, je	A
njenega upora. Luciana je	bila	za njegovim hrbtom. In	A
tiste trde roke, ki se je	bila	za trenutek omehčala na	A
Tedaj je ona, ki na to ni	bila	pripravljena, zadela z	A
naklonjena sila, ki je	bila	kakor odsev na tihem smejoče	A
občutka krivde, ki ni	bila	njena, ki pa jo je ona	A
narava povrnila, da je	bila	nad njo, ob nji in vse	A
Vzdignil je kapuco, ki ji je	bila	zlezla na ramena, in jo	A
ni storil. In čeprav je	bila	ljubka v šilasti kapuci	A
kakor njen glas pa je	bila	njena roka med njima kakor	A
»Hgm,« je prikimal.	Bila	sta pred mlinom kakor	A
zdavnaj poznata. Hišica je	bila	tiha, vodni curek se je	A
/ Pred četrt ure sva	bila	tukaj, je pomislil; kako	A
poznava od takrat, ko si	bila	tako majhna,« je rekel	A
pod dvema cipresama in	bila	v tistem nerazsodnem razpoloženju	A
plašč; vsa zasopla je	bila	in nalašč je vdihavala	A
rekla. »Zakaj naj bi	bila	delavka, ki je razumna	A
pika na koncu stavka.	Bila	sta pred šolo, in Luciana	A
zakrila poljub, ki ga je	bila	dala njegovi roki; stekla	A
ženskega bitja? Ker to ni	bila	samo nežnost, ki se je	A
vidi takšno, kakršna je	bila	takrat, ko je kot malo	A
zmagoslavno zadovoljen, da so	bila	vsa suhcena in revna.	A
suhcena in revna. Saj niso	bila	drevca kriva, da so jih	A
rahitičnih cipreskah, ker je	bila	Luciana ob njih vsa prožna	A
ker tisti trenutek je	bila	v njih svetloba snega	A
»Če bi šla v kino, bi	bila	prav tako pozna,« je rekel	A
je izbral vasico, ki ni	bila	daleč od Rive, torej v	A
vodila iz vasi. Tam so	bila	velika železna vrata in	A
marančnimi nasadi. Na levo je	bila,	na enem od teh paštnov	A
nasprotni strani latnika je	bila	pa pokrita jedilnica z	A
steklenimi okni. Podobna je	bila	gorski koči, ki visi nad	A
globini. Nad to jedilnico je	bila	še terasa iz cementa ter	A
skalovjem. Ker še ni	bila	prava sezona, je bil skoraj	A
začela pozno v noč, ker je	bila	nedelja, in tam zgoraj	A
Wrighta. Wrightova je	bila	seveda zamisel o prilagoditvi	A
137 . \/ kdaj. Ker je	bila	usoda obmorskega dela	A
In če zdaj pomisli, so	bila	ta intimna povojna sožitja	A
stopil iz sobe, ki je	bila	polna bisernih odsevov	A
senc na prt in na knjigo;	bila	je to majhna brošura nove	A
se mu je zljubilo, je	bila	namreč kakor nalašč prispodoba	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani