»Čemu se muzaš,« je rekel in se tudi on nasmehnil. Upognil je njeno laket, tako da je njen komolec počival na njegovem komolcu, a zmeraj je bila njena dlan v njegovi dlani. Kakor da bi jo varoval in hkrati upal, da se bo pod njegovimi prsti omehčala; hkrati pa, kakor da se je je oklepal, ker je bila tako utrjena in polna tihe moči nekje zunaj Luciane, na meji med njo in njim.