Nista se ustavila, mimo sta šla in molčala. Približala sta se ovinku z orientalskim kotičkom pod dvema cipresama in bila v tistem nerazsodnem razpoloženju, v katerem se človek z lahkoto odloči tudi za velike stvari in drzna dejanja. Iz sive nebesne kupole je rosil drobcen, skoraj neviden dežek, in tedaj je Luciana vzdignila njegovo roko in jo pritisnila k svojemu licu.