zora (977)

Kaj sveti se na oknu tam?	Zora	je to in Julija je solnce! - Vstani, o jasno	A
Lorenzo nastopi s košarico LORENZO Že smeje	zora	se v obraz noči, na vzhodu njena luč zlati oblake	A
A káka bo ‒ pokora? Poljubi me, oj	Zora!	« Attila in slovenska kraljíca Kralj Atila, Hunov	A
zdaj miru mi ne deli ne tihi mrak, ne rujna	zora.	V življenju nekdaj pred teboj besede trde sem	A
217 . \/ »Jaz sem pri hiši, k okencu pridi,	Zora,	moj srček, vstani!« Ona ga sliši, ona ga vidi	A
mojo snubil sem romal po vaséh. Zdaj	zora	vsak dan zaráno mi dá poljubek vroč;	A
IN MILENA Na morjá valóvju tihem zlata	zora	se blišči a tam, na obáli rosni Mílan	A
stran 243 . / Na morjá valovju tihem, zlata	zora	se blišči, a tam na obali rosni Milan	A
očéh mi tvojih ne sijala ljubezen gorka,	zora	lepih dníj? 2	A
obrazu. ”Duša moja, glej, že vstaja tiha	zora	na izhodu, hladno jutro diha v zraku,	A
gledala za tabo, dragi - obledela, ah, bo	zora	od bridkosti v mojem srcu ...“ Sonce se	A
sta se glasno don Juan in donna Ana ...	Zora	vstaja na izhodu - Anica, podaj mi róko	A
mano pot je še neskončna ... Ko je davi	zora	vstala, že je mene pozdravljala, ko sem	A
diha plán in gora. Ko beli dan pripelje mlada	zora,	Veselo žvrgolé se kvišku vije Škerjanec v sinje	A
življenje, življenje naj bode ti delaven dan! Od	zora	do mraka rosán in potán ti lajšaj in slajšaj	A
PO BITVI To bil je vihar, to bil je vihar do	zora	vso noč, in bliskov je žar in gromov je udar	A
čutijo! . / . / stran 35 . / Tak si lepa, kakor	zora,	ko pripelje beli dan, da zbudi zelena gora se	A
glasno petje o ljubezni zadoní. Draga! bodi	zora	meni, oznanjuj mi lepši čas; žalost mi iz prs	A
duh bo gledal na vse štiri stráni, dokler bela	zora	dneva ne oznani. Mlade hčere truplo črna jama	A
jezera valove. V grudi zemlje so vse njive,	zora	plameni. Obrazi ljudi so beli, telesa pa trohne	A
takrat je bilo na deset tisoče An. Tudi naša	Zora	je bila med njimi.Zora Perello, ki je imela	A
Tudi naša Zora je bila med njimi.	Zora	Perello, ki je imela obraz kot Rafaelova Madona	A
sem se vrnil v Trst in sem zvedel, da je bila	Zora	v Belsenu prav takrat, ko sem bil jaz tam, me	A
polna iskre izzivalnosti. Takó onidve, Dani in	Zora,	ki sta na poti na jug, a se takó dobrovoljno	A
curlja voda. Tako mu minevajo dnevi: dan, noč,	zora,	mrak ... Pa saj tam, v ječi, v celici	A
„Prav za prav še ni čas. Ni še	zora.	Pa kaj bi čakal", je zamrmral, stopil v lujpo	A
/ IV . / Ko se je Žef zbudil, je	zora	prehajala že v svetel dan.Pretegnil se je na	A
dve čredi divjih prašičev. Mesec je legel in	zora	je vstala, pa še nista nehala. »Kovač	A
In prav bi imel!	Zora	mi je ušla.Zamudil sem rojstvo domačega majskega	A
prečustveno pela s svojim prijetnim altom, Ruparjeva	Zora	je hitela za njo in pridno gledala v note.V	A
Za Naceta se ne bojim. Tvoja	Zora	je čeča in pol,« je dejal Pečan. »To	A
Jedli?	Zora,	Zoraaa!« je zakričal Rupar. »Kaj se	A
zakričal Rupar. »Kaj se pa derete?« je vprašala	Zora,	ki je pritekla iz kuhinje, kamor se je bila	A
»Domov,« je zatulil Rupar. »Ne grem!« je	Zora	zapičila pete v pod kakor trmasto tele.	A
Počasi se se odprla vrata. Vstopila je Ruparjeva	Zora	in držala v naročju novega človeka, ki je že	A
prvi uri svojega življenja prinesel pomirjenje.	Zora	ga je najprej dala v naročje Nacetu, ki ga je	A
povabilo. Na vzhodu se je ravno začela bleščati	zora,	ko so se zaustavili pred njegovo hišo.Niso bili	A
brez spanja čakali drugega dne. Ko pa je počila	zora,	so sovražniki navalili s silnim krikom na predmestne	A
odeva, in posteljo mu zemlja dà, ko obudi se	zora	dneva, sonce ga dalje popeljà.« Tretji dan	A
komaj se sonce zazajčka na obzorju in komaj je	zora	naložila drevju žuželk in ptic in veveric ter	A
vzpne ter v poprejšnji red postavi na oltar.	Zora	jedva poči, ko s kebli na glavah proti Grebeníkovem	A
nohtov,« sem dejal, »da se mu svetijo kakor	zora	jutranja, nego z vnebovpijočo nesnago, kakršno	A
govori, hitro povej; zakaj ne vem, me li učaka	zora	še živega.« Evnuh se je začel še bolj tresti	A
-- Resnično, za goro je vzdihnila	zora	v nemirnem jutranjem snu, vas pa je spala.-	A
svetilka, zunaj pa se je že dvigala meglena	zora,	je bil nasmeh na razpaljenih ustnicah...Malči	A
nad meglenimi holmi, se je svetlikala rana	zora.	Udaril se je s pestjo po čelu, zaklel je ter	A
obleke se je še držala rezka megla in temna	zora.	Z velikim hrupom je stopil v gostilnico debel	A
kakor se stresa listje v rosi, kadar zasveti	zora.	Počasi je vlekel voz po ovinkih.	A
rani molitvi. He, na noge, zvesti borci, mlada	zora	vam bo ohlajala povratek z vročega bojišča.	A
Vse je še spalo. Prva	zora	še ni bila sinila za šebreljsko planoto.»Ni	A
morda kdo mislil. Dobil sem jih v dijaškem listu	Zora,	v listu, ki je izhajal v Mariboru. Podpisane	A
tedaj, če okrog in okrog njega žari večerna	zora?	Ti pa se huduješ, da si prinesla s seboj na svet	A
Bila je vitka kakor jelka in deviška kakor prva	zora	ranega jutra!Nastopala je z veliko sigurnostjo	A
morali piti, da se je nam napravljala rožnata	zora	pred pogledom.Največ pa ga je popil vrli in	A
po cvetočem obrazu, kakor se razširi jutranja	zora	po mladem nebu.Čaroben smehljaj se ji zaziblje	A
Kdo? Knez Aleksander!’ vzdihnila je in kakor	zora	se ji je razširila kipeča kri po nebeškem obrazu	A
Kontesa je tudi to opazila v jasnem steklu. Lahna	zora	ji je zakrila nežno lice, potem pa je spregovorila	A
»Lucija!« »In jaz sem	Zora!	Ali vaju sem težko pričakovala!«	A
»Lucija!« »In jaz sem	Zora!	« Obmolknila je ter se tja v dan smejala	A
ga na tem mestu ni bilo težavno prekoračiti.	Zora	je takoj splezala čez ozidje ter hotela, da	A
vsako spomlad obsuval s svojim dišečim cvetjem.	Zora	pa je položila prst na ustni ter izsula iz svojega	A
Potem so se zopet povrnile na vrt.	Zora	je zamišljena stopala pred njima. »Nekaj	A
je brat Konštantin!« vzkliknila je baronica	Zora.	»In ta, Konštantin, je Serafina, in ta Lucija	A
Ondi je počasi kakor v sanjah stopala baronesa	Zora	iz Struge.Dolge lase je imela čez tilnik spuščene	A
prikazal bledi obrazek iz vode. Bila je baronesa	Zora!	Ko so jo prinesli iz vode, dobili so	A
svetlo ploščo in na njej z zlatimi črkami:	Zora!	Stala sem tik njenega groba!	A
je tudi, in sicer ravno tako kakor baronesa	Zora!	Skočil je sam v vodo in izvlekli smo ga iz nje	A
Grof Milan! Vaša sestra, baronica	Zora!	Ali je res?	A
okrog vrata, da sem se spomnil jutra, kadar leži	zora	nad gorami. Pristopila je k čebriču ter si dala	A
Témenici. Onkraj Zaplaza, glej, je že vstajala	zora,	a ko so prišli na Medvedjek, je vsa že rdela	A
Gabru, iz srca se mu je budila druga, še lepša	zora	in se mu dajala na vse lice ...Misli so iskale	A
Zvezde so zbledele.	Zora	za Zaplazom si je pomencala oči, psi so le pored	A
bil je tako jasen, tako žarek kakor jutranja	zora.	‒	A
k prepotrebnemu delu za narodni obstanek ... ‚	Zora	puca, bit će dana!’Kažejo se znamenja, da duh	A
daniti. Od vzhoda sem je že zlatila jutrnja	zora	z zlatimi žarki najviše vrhove južnih gora.	A
je bilo videti, kakor da bi vzhajala jutrnja	zora.	»Kaj je to?« vzkliknejo vsi.	A
sedaj Turek gospodar. Preden je jela jutranja	zora	žareti, je bila usoda kristjanov določena.Vse	A
govorili ljudje o hčerkah gospoda Mirodolskega: »	Zora	je kakor Mati božja v vélikem ‒ in Breda kakor	A
imenitno nevesto. In lepa je tudi, lepa res kakor	zora!	Zora ‒ ime res ni prav krščansko; ali vse ne	A
In lepa je tudi, lepa res kakor zora!	Zora	‒ ime res ni prav krščansko; ali vse ne morejo	A
Gosposki ljudje morajo imeti gosposka imena.	Zora	‒ lepo ime je in zdi se človeku, kakor da bi	A
mati in mati je vedno in povsod prva! Dobra je	Zora,	spoštovala vas bo in rada imela kakor hči svojo	A
spregovori Breda: »Kako srečni smo zdaj, ljuba moja	Zora!	O da ne more biti vedno tako!	A
kaj se na skrivnem pripravlja! Srečna bodeš,	Zora;	Bog ve in ti veš, kako iz srca ti privoščim	A
veselje: zakaj ne moreva srečni biti skupaj!	Zora,	ti pojdeš, kamor ti je iti. Kako mi bode moči	A
smej se; glej, saj sem tudi jaz zopet vesela.	Zora,	kaj molčiš?« Sestra ji ne odgovori; nasloni	A
svojima hčerkama tako nekristjanski imeni?	Zora,	Breda, lepi imeni, ni da bi dejal, a vprašam	A
ali kako se prestraši, ko mu prisopeta naproti	Zora	in Breda!Preplašeni se stisneta k njemu, groza	A
Pri tej priči se odpró vrata in v sobo stopi	Zora	pogledat, kako je bolniku; gotovo dobro, ker	A
k potoku; Radovan lovit, gospa, Mirodolski,	Zora	in Breda pa gledat.Trnek je imel ribič vedno	A
Pridno so mu znašale kobilic: gospa po eno,	Zora	in Breda po več; vendar vedno še premalo!Mnogo	A
Gospa, vi štiriindvajsetkrat ‒ živali šestero;	Zora	ti petintridesetkrat ‒ živali šestnajstero;	A
in dražijo človeka.« »Čujete li, gospodična	Zora,	kako govori vas ljubeznivi ženin?Kaj bo še pozneje	A
bo, hitro je pritekla gledat zdaj gospa, zdaj	Zora	‒ in oplačena se je obrnila riba, izpustivši	A
kakor kukavice glas po zelenem bukovju spomladi!	Zora	zardi in temna trepalnica ji osenči lepo bistro	A
sama napravila gospa Jarinova. Prva je bila	Zora	na vrsti; kar ji padejo vilice iz roke na tla	A
se ravno pripogniti, a bilo je že prepozno.	Zora	je tako urna!« »Kakor postrv!	A
Križ je s takim‒ medvedom! Uboga	Zora,	koliko truda ji bode treba, da vas ugladi in	A
govorila, da je kalila veselje povabljenim gostom.	Zora,	ki je sedela poleg nje, je z zardelimi lici	A
Jarinova končala svoj krepki govor, zaploska ji	Zora	z rokama, da se je razlegalo po vrtu.Nato se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani