sočutno (282)

na psu, ni res? Franc ne odgovori, čez čas	sočutno	: Te roka hudo boli? FRANC: Boli me tvoje	A
ekstazi: Vaše srce je slišalo. POLJANEC s	sočutno	bolestjo: Tudi tvoje srce je slišalo, Novljan	A
postane, če vidi, da se kdo zanima zanjo, da jo	sočutno	gleda ali o nji govorí ...Vi ne veste, kakó mi	A
ozdravi mi rano, če še se ozdraviti da!“	Sočutno	tedaj nasmehlja se mogočni krilati car:	A
milo ječal. Služkinja, ki mu je odprla, ga je	sočutno	izpraševala, kakšna nesreča ga je zadela; prihitela	A
pomikajo vzdolž zida zgoraj. »Je lačna,« je	sočutno	rekel Gino. »Jaz tudi,« je rekel Sergij.	A
Vzdignem glavo: soseda me	sočutno	gleda. Zdrznem se - in bliskovito me	A
senci, senčici! ... - Pomlaskal je z jezikom,	sočutno	zmajal z glavo in se ozrl po naših pustih in	A
- Ne, - je odkimala. Nato je prijazno in	sočutno	vprašala:- Kako pa je mami?	A
skoraj otožno vzdihne in razširi roke. Drejc ga	sočutno	pogleda. Sova vdano zmigne z rameni	A
- Mogoče pa se da še kaj popraviti, je	sočutno	rekel Adam. -	A
njem pojavil zastavnik, tokrat ga je gledal	sočutno;	zagotovo je tudi on nekomu javil, da gremo,	A
ste zadosti trdni za tako pot?« je vprašala	sočutno	Mana. »Jaz sem se obljubil,« je dejal oče, in	A
ozrl. »Ali se ti nič ne toži po domu?« ga je	sočutno	popraševala. »Saj nisem otrok,« je dejal France	A
Muren za njim ‒ skozi prvo sobo, kjer je adjunkt	sočutno	pozdravil žalostnega praktikanta, skozi drugo	A
praktikanta, skozi drugo, kjer mu je kontrolor	sočutno	pokimal, v tretjo, davkarjevo. »Zaprite vrata	A
domov, je bilo kosilo že na mizi. Soproga je	sočutno	vprašala, če mu je že odleglo.Kako neslano vprašanje	A
in in prizadel nikomur nič hudega. Gostje so	sočutno	prikimavali in se oglašali potem drug za drugim	A
‒Revež, zelo se je postaral, ‒ je odvrnil	sočutno	fant. ‒ Za Martinom in Jožefom žaluje, in tudi	A
ki so jo prejšnji večer dobili. Župan ga je	sočutno	pogledal, a besede ni našel, da bi ga tolažil	A
ven! Zdravnik in ostali člani komisije so	sočutno	gledali nesrečnega moža, pomagati pa mu niso	A
‒Ravnokar sem prišel, ‒ je odvrnil Štefan.	Sočutno	je uprla vanj oči.Ubogi Štefan, kako se je spremenil	A
besed, da bi . / . / stran 86 . / ga tolažil.	Sočutno	ga je gledal.Razmišljal je, o čem bi govoril	A
tako nesrečna. ‒Uboga Anica, ‒ je vzdihnila	sočutno,	‒ koliko moraš trpeti!Za naprej ti bom jaz nadomešča	A
Prijatelj, midva bi ti rada pomagala, ‒ je dejal	sočutno	Jože, ‒ toda ne moreva.Kruha nimava in ne obleke	A
Štefan, da si postal tako žalosten? ‒ je vprašal	sočutno.	‒Vsediva se še nekoliko.	A
zopet vzbudila ... ‒Ne misli na to, ‒ je odvrnil	sočutno	prijatelj.‒ Ne bo tako hudo.	A
pojasnil naš današnji slavljenec. Tovarišija se je	sočutno	zazrla v kristalne kozarce z viskijem, s katerimi	A
napravil drugega, kot hajd domov? Saj, sem	sočutno	skomignil. Res smola, je prikimala tudi Bronja	A
je bila še skoraj otrok... Zmajali smo in	sočutno	umolknili. Gledal sem jo v spominu, kako je	A
govoril Jovica, sileč se na usmev. Vilar je	sočutno	gledal nanj. »Hočeš li kave, Jovica?« je živahno	A
govoriti o ženski. »In kaj nameravaš sedaj?« je	sočutno	vprašal. »Sedaj treba rešiti Mušića.	A
torej zgolj z glavo, sklepala roke, tleskala	sočutno	z jezikom in izjavila: »Ti moj Bog, ti moj Bog	A
občutila. Takoj se je okrenila do Alene in jo	sočutno	prosila: »Povej mi, kaj te tare!	A
je žal, toda čakati ne morem.« Te navidezno	sočutno	izgovorjene besede so izražale takšno peklensko	A
ubral napačno pot in tako zašel v to samoto.	Sočutno	ga je prijel za roko in tolažil: »Tako hudo	A
je velik praznik!« Polonica in Janez sta se	sočutno	nasmehnila, rezala meso in kruh in polagala	A
to ni nič res in so le hude sanje!“ Nekoliko	sočutno	se je smehljal gost, kakor da bi se smehljal	A
pravila, kakšna reva sem, stisnil mi je roko tako	sočutno,	da so mi prišle solze v oči ... Ah, ta Frolè,	A
Prestol vrti kozarec v roki, molči in se smehlja	sočutno	in pomilovalno. Tačas stopi v sobo pisar	A
je bil prižvižgal mimo mene, me je pogledal	sočutno,	kakor da bi videl v moje samotno srce. Zakaj	A
da jo popelje s seboj, se je nasmehnila skoro	sočutno.	Šel je in nikoli se morda ne povrne več, ali	A
debeli gospod je zaploskal in nasmehnila se je	sočutno	tudi lepa županova hči. ”Tako se je nasmehnila	A
Jaz pa sem sklenil in ne bom več razklenil!“	Sočutno	se je nasmehnil sosed. ”Zmerom si bil otrok	A
sitna; strah ga je dóma in rad bi ga imel!“	Sočutno	me je pogledal, pa nekoliko zaničljivo.	A
njim v hišo in ki jo je ljubil tako prisrčno,	sočutno	in milobno, kakor ljubi človek nagelj v svoji	A
stol. Ona se je ozrla nanj toplo, veselo in	sočutno,	kakor mati na otroka. ”Kod si blodil?	A
...“ Ferjan ga je pogledal	sočutno,	toda tudi mnogo prezira je bilo v sočutju.	A
drug, tih in skrivnosten, pol hudomušno, pol	sočutno	so gledale oči. Metka je iztegnila roko,	A
oči so se ozrle nanj, ne zabavljivo, temveč	sočutno	in blago. Ali on ni videl sočutja, samo tisti	A
hude besede ni bilo več; z resnim očesom, skoro	sočutno	so gledali na razbojnika, ki je šel mimo z globoko	A
Bolan sem ... reci, da sem bolan!“ Tovariš ga je	sočutno	pogledal. ”Prav zares ... zdi se mi, da si se	A
Molčal sem; v mojih mislih pa se je ljubeznivo in	sočutno	smejalo. ”Mati, mati, otrok ti mladi, nedolžni	A
breme na srcu; izpreletavalo jo je bolestno in	sočutno,	kadar je srečavala te blede obraze z upornimi	A
sirota, ne storim ti nič žalega!“ Smehljal se je	sočutno	in ljubeznivo in položil je Berti roko na ramo	A
mladost!“ je vzdihnil Zlodej in se je nasmehnil	sočutno.	”Kaj nisi že dovolj sveta preromal, Dioniz?	A
... In ko se sreča z baronico materjo, ga ta	sočutno	poboža po čelu: »Kaj ti je, sinko?Tako si vroč	A
jetnika in mu sledi. »Le pojdi, sin moj,« govori	sočutno	Juran sinu.»Ne maram, da bi te ubili pred rodno	A
zajela ves razred. Zdajci je zaprosilo iz klopi	sočutno,	otroško: »Častita sestra Elekta, ali vam je	A
za šolo še niste dovolj krepki,« je pritrdila	sočutno	gospa mati.»A za šolo je še čas, ljuba sestra	A
Mati! Takoj pojdem k tebi, prosila bom -«	Sočutno	ji je legla neka roka na rame.Sunkoma se je	A
zaudarjajočem ozračju, v tej temi! In nekako brzo in	sočutno	je skočil žarek k Anici na posteljo, pobožal	A
kako hropem kakor meh.« Ženska joče sproščeno,	sočutno;	pozabila je za trenutek sama sebe.Saj je branila	A
Mleka nimajo! Ubogi otroci!« je zamrmrala žena	sočutno.	»Ubogi otroci,« se je modro prilagajal Bric	A
množilo delo. »Kdo je ta siromak?« vprašam	sočutno.	Veličastne poteze angelskega obraza je zdajci	A
ljubljanskega nadškofa leta 4000 po Kristusu!...	Sočutno	vprašam: »Kaj pa so zakrivili ti vpreženci,	A
pokopal!« »Jera je umrla!« izpregovori redovnica	sočutno.	»Pomilujem te!«	A
let, katere skoraj dopolnim. Kje naj dobim	sočutno	dušo, da izlijem vanjo svojo otožnost?	A
izpraznil. Tlesknil je z jezikom ter izpregovoril	sočutno:	»Ej, Cene carissime, boš li res ploh vlačil	A
»Ali hočeva v prepiru živeti?« je vprašal	sočutno.	Uprla je v njega čarobno svoje oko: »Kakor ti	A
opazil. »Danes si žalosten, France?« je vprašal	sočutno.	Pesnik je uprl vanj svoje oči: »Kaj so ti Primčevi	A
ali tisto jeste potem?« vprašala je Ana Rozina	sočutno.	Pobožni tujec je bil v hipu očaral njeno srce	A
Oni ga ne čuje. »Gospod Tekstor!« pokliče ga	sočutno.	Filip dvigne glavo.	A
zemlja sama pod njim!« »Kdo je to?« vpraša knez	sočutno.	»Ta trpin« ‒ in Filip v strasti pristopi ‒	A
dragocen odredniški dežnik, ki mi ga je bil	sočutno	zaupal v varovanje dobrohotni nadintendant Ignacij	A
mislite, da vas je?« je opat spoštljivo in	sočutno	vprašal ubežnega Tržačana. »Višenjski.« »Višenjski	A
bolj.« »O, ranjeni ste bili?« je Majnhalm tako	sočutno	vprašal, da je Zofija od hvaležnosti zardela	A
njim Pater opat je to vedel že dolgo. Zato je	sočutno,	ljubeče gledal za brati, ki so se ubijali z	A
hočeš čez lužo, bova pa precej napravila,« je	sočutno	dejal in poklical priče, da ji je pošteno odštel	A
pepelnica?« Ko je slišal, kaj je, se je zresnil in	sočutno	rekel: »Vem, hudo ti je, vendar je mati prav	A
Mati božja stiška ‒ pomagaj!« je skriti mož	sočutno	vzdihoval in gledal po dolini. Turški kónjiki	A
na vso moč valil grčaste rklje in se skrivaj	sočutno	oziral v očeta; ta se ni pretegoval, ves slabičen	A
zgodilo?« »Vem in prav žal mi je vas,« je sin	sočutno	rekel. Grofu so se skalile oči; pristopil je	A
vode. Slišala je, da jo vpraša prijazno, če ne	sočutno,	kako ji je, kaj jo boli, kam se je pobila, kaj	A
bolezni, ko vam je viselo življenje kakor na niti,	sočutno	zanimala za vas.Saj je moralo biti tako ...	A
ljudmi bo začela novo življenje. Samorad je	sočutno	poslušal to povest in zbudila se mu je želja	A
Slovogoj utihne, kakor bi počival. Samorad ga	sočutno	gleda in vidi se mu, da ima vprašanje na jeziku	A
ni bila zgolj sanja. Starček dé prijazno in	sočutno:	»Blagost ti, tožni duh iz zapada, ki hodiš semkaj	A
očita mladeniška prikazen, zdravo, dobro in	sočutno,	tako je tisto, ki ga nosi Abadon, strastno medlo	A
spomin!« »Ne beži sam pred seboj,« povzame tujec	sočutno.	»Jaz nisem tuj duh, temveč del tvojega duha:	A
in odpustil sem mu zator mojega slavospeva.	Sočutno	je pogladil kozlu ruso brado, počohal srnjaka	A
nesreče, ki se je pripetila na mojem rodnem domu.	Sočutno	me spremi in obljubi, da sam preskrbi voz in	A
da veš.« Kristina se ozre h graničarjema in	sočutno	reče: »Kaj ni škoda, da tako čedna in postavna	A
je vzdihovala. Kristina je stisnila usta in	sočutno	pogledala prijateljico. »Ljuba Dana, prosim	A
odmaknil na njem ležečega ubitega konja in vprašal	sočutno:	»Si li težko ranjen, da se ne umakneš	A
grofico, ki je gladila njegove kodre in se tako	sočutno	sklonila k njemu. »Kajne, da me poznate	A
stolu. »Margareta - kaj Vam je?« je vprašal	sočutno.	»Gospod Rovan,« je ihtela Margareta	A
sebi. »Ali ti je hudo?« jo je vprašal mehko in	sočutno.	Ona je takoj vstala, oklenila se ga in ihtela	A
neko platno za devize ... « Boža me po bradi in	sočutno	gleda.Za vsakdanjiško mislečega človeka je moj	A
Grem.« Pri izhodu se mož ozre in	sočutno	pogleda Kseno, skorajda z nekakšno krivdo, ker	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani