Človek je v svoji žalosti in bridkosti dostikrat čisto sam, nihče noče ali ne more trpeti z njim Pater opat je to vedel že dolgo. Zato je sočutno, ljubeče gledal za brati, ki so se ubijali z delom, kakor da delajo zase, in ki so mu bili edina vdana tovarišija v tistih bridkih urah. Toliko huje ga je potlej ščemelo, ko je začel bolj in bolj spoznavati, kako so neki patri z vsemi mislimi že zunaj samostana.