Polonica in Janez sta se sočutno nasmehnila, rezala meso in kruh in polagala predenj kos za kosom, tako da sama še jesti nista utegnila.
V dolini je že zvonilo poldne in daljni, v zibajočem se poletu spajajoči in spet razhajajoči se glasovi so s sladko ubranostjo priletavali zdaj močneje, zdaj šibkeje na ušesa počivajočih otrok.