Ali miloščine ne prosim zase, pač pa za trpina, ki nosi na telesu svojem toliko ran, da jih niti Job ni toliko imel v najhujši svoji nesreči; ki je prelil že toliko solza, da bi se napolnilo z njim jezero; za trpina, ki je tako nesrečen, da se joče zemlja sama pod njim!« »Kdo je to?« vpraša knez sočutno. »Ta trpin« ‒ in Filip v strasti pristopi ‒ »ta trpin, knežja milost, je ubogi narod, stanujoč in vzdihujoč po ubornih slovenskih kočah, narod, ki tava v duševni temoti od stoletja do stoletja kakor bolnik, ki ne more niti živeti niti umreti!«