siv (739)

veliko preveč, dobrega kruha pa ni ... Ali je	siv	in trd ko kamen, ali pa mehak in prhek, ko goba	A
samomílega cmerenja v tej bridkosti. Kakor je pust in	siv	ta zid, - več bi vedel povedati o prešernem	A
kakor da nosim na plečih tisoč let. MRVA:	Siv	in star si, trudni popotnik! DAMJAN: Ne starejši	A
več rož na licih, ustnicah, razpadle bodo v	siv	pepel: zagrnil se bo zastór očí, ko da bi smrt	A
drugače dober... Ampak, kar se mene tiče, jaz sem	siv.	Odzvonilo je za me.	A
nekateri): boga ni, in če bi bil, bi bil starček	siv,	ubog in betežen, ihtav in brezbrižen, len in	A
shodilo. Soča je slap, pogled skozi okno slep in	siv.	Prekrijem tvoj odtis.	A
obrnila narobe rožnati plašč na drugi strani je	siv	in se odpravila z gospodarjem v bližnjo gostilno	A
smeje in nje pada čaka. . / . / stran 67 . /	Siv	oblak po nebu z vetrom dalje plava, plava v	A
krt gre črni vlak pod goro. Za sivim oknom	siv	obraz. Čez okno se sklanja dama z glacé rokavicami	A
Deževje. V šipi zrcali se	siv	obraz. Tujina in mi FRANCIJA NEMČIJA ITALIJA	A
v dno duše zaprt sem brat oblaku. Oblak je	siv	in v puščo razseva se, v dušo odmeva: Ti nisi	A
mrtve, odprte oči je sanjal dan, ves grozen in	siv.	Zato ti postavljam spomenik, romar.	A
/ Sveti Štefan Sveti Štefan, sveti Štefan,	siv	njegov obraz je; nad gorami je sprostrto gluho	A
Drozeg vdovec. Preko šestdesetih je, skoraj	siv,	malo zabuhlih lic in velih udov.Oči pa mu še	A
bankom platna, da so napeta padala, maslo pa je	siv	in trd vosek.Tedaj dá Štefan utež na tehtnico	A
Takšna so dvorišča javnih hiš v starem mestu.	Siv	zaboj; kadar spusti sonce svoje žarke vanj,	A
dušijo vrtove in košate kostanje. In Gorica je	siv	kup razvalin, samo Soča še zmeraj struji ob	A
je pri tem godrnjal, mali pa se rahlo tresel,	siv	in vijoličast, in bradica mu je ostro štrlela	A
brado. Njen obraz bi bil skoraj lep, da ni takó	siv	in upadel. »Bolje, da nisi kakor druge,« je	A
mrakotno. Četrto nadstropje, seveda, a zmeraj je	siv	zid pred okni in samo štirikotna odprtina je	A
Zamrežen štirikotnik je postal za spoznanje bolj	siv,	hlad je bil še zmeraj rezek, a se je že pripravljal	A
za spoznanje privzdignejo in v reži zabliskne	siv	žarek sovraštva. Siromak, si misli, prav takó	A
nebo. Za mojim hrbtom je stal skalnati Vranjek,	siv	in strog.Na desni je globoko molčal Rejčev bukov	A
prikimal: »Da, dragi moj gaber, čas je dolg in	siv,	samo trenutki so zlati!...In ker so zlati, jih	A
je bil za glavo višji. Njegov obraz je bil	siv	kamen, toda oči niso bile votle, kakršne so	A
Njegov krepko rezani razbrzdani obraz je bil	siv	kakor kamen in kot kamen negiben.Samo v udrtih	A
za pasom, s sekiro pod pazduho. Bil je ves	siv,	kakor bi vstal iz pepela domačega pogorišča	A
Moje misli nad rodino pusto osamljeno tožijo...	Siv	dan je prišel, razšli smo se vprek in v šir	A
koliko domov je bilo požganih! In prišel je	siv	dan trpljenja, ko je s silo udarilo med nas	A
skala. Da, prav tam se lomi, kjer gre v morje	siv	rob.Mesečina se lomi na bledem obrazu lepe Vide	A
popoldne sem taval po Črnomlju. Dan je bil	siv,	nebo oblačno, pokrajina mrtva.Partizani so se	A
moje misli nad rodino pusto osamljeno tožijo...	Siv	dan je prišel, razšli smo se vprek in v šir	A
Obrazi se jim pomrače. Pred Drago zapelje	siv	vojaški avtomobil.Za njim pridrvi kamion italijanski	A
nagneš ven in čez na ulico. Spodaj je tlak	siv	in črn, in zdi se ti, da narašča kot reka proti	A
toda tisti večer, ko je videla Maksa, kako si	siv	v obraz tišči robec s kolonjsko vodo na nos	A
deset metrov) od otrok, je prihuljeno temno	siv.	Razumska igra med drogom, otroki, gospo,	A
kadarkoli si pogledal tja, vlekel gost, motno	siv	dim. Kadar je bilo soparno, se je spuščal med	A
črn od dolgega plašča, je mladi mož iz krste,	siv	od suhljatega obraza. Potem grem k robu ceste	A
heroja!« Brez besed se je obrnil, pepelnato	siv	v obraz, pomignil svojim in odšli so brez besedice	A
Toda kakšen je bil! Bled in	siv	v lice kakor mrlič. »Pojdiva!« je šepetal in	A
spogledala. Tone je bil ves bled v obraz, in	siv	plamen mu je gorel v očeh; Bricu je gnala jeza	A
pogledal po svoji družini in spet zamežal. »Kako	siv	obraz imajo ata!« je dejala hčerka.Sin pa je	A
stal na kraju gozda, se je vzdignil kakor temno	siv	mrtvaški prt velik jastreb, in zrak je zastokal	A
trobente in od znamenja se je valil prah kakor	siv	oblak proti vasi; niti konjikov niti konj ni	A
24 . / da, da jih ravno zdaj pokriva debel,	siv	prah, katerega tudi nama sovražni veter nosi	A
/ stran 44 . / ker je jesen na reko lega	siv	oblak na bregu se osipa slak nad poljem jata	A
zastirala težka megla, kakor bi si bil nadel	siv	turban.‚V sredini tihe gozdne prirode bom preživel	A
dimnika bližnje tovarne se je izgubljal lahek,	siv	kast dim v sveže prozorno ozračje.V sosednji	A
Ali glej jo, ni prišla sama! Z njo je prišel	siv	gospod sitih, rdečih lic, prijazno je voščil	A
Delal sem in se trudil vse žive dni, že postajam	siv,	ali o bodočnosti in blagostanju pri meni še	A
in da trpi ugled kulturnega delavca, najsi je	siv,	če ravnajo z njim kakor z nebogljeno siroto	A
gnusen način napade mož, ki je v delu za stvar	siv	postal oziroma plešast in ki je tako rekoč na	A
Vstopil je ponižen, gladko obrit, že nekoliko	siv	možak. »Dični gospod Perko.« mu je rekel Ciber	A
220 . / MORILKA Preiskovalni sodnik, star,	siv	gospod, gladko obrit, je ukazal privesti Kocmurjevo	A
okoli deset let star, suhega lica, živih oči,	siv	od prahu od nog do glave.Stopil je pred ženske	A
vseučilišču. Če vzamemo mene, jaz sem star človek,	siv	sem in dva mi manjkata zoba in ne verjamem,	A
pošteno ime je France Kališnik. Prileten in že	siv	gospod je.Ni gladkega lica.	A
dvainštiridesetega!« »Beri še enkrat,« je prosil	siv	mož iz ozadja.Glas se mu je tresel.	A
nagnilo v strmini daleč naprej. Res je bil	siv,	v rodovini je bilo to, da so vsi zgodaj osiveli	A
»Gremo, Jernej!« »Jaz seveda; pa ti, ki si	siv	kot ovca!« »Kaj siv!	A
Jaz seveda; pa ti, ki si siv kot ovca!« »Kaj	siv!	Saj nimam moči v laseh kakor Samson!« »Hahaha	A
orle ‒ Hilbudij, hlapec črnih besov! Svarun,	siv	in star in upognjen, stisne svoja ledja z jermenom	A
skrivaj ozrl po rávni cesti, se li ne dviga kje	siv	oblaček prahu.In kadar se je ozrl, ga je vselej	A
omotal glavo z gorko, volneno ruto, zavil telo v	siv	plašč iz velblodje volne, poklical šest sužnjev	A
ki so prišle iz ust despota, se je dvignil	siv	senator, upognil koleno do tal in izpregovoril	A
DVAJSETO POGLAVJE Iz ožganih hlodov se je kadil	siv,	smrdeč dim.Krog in krog opustošenje.	A
in znova, čedalje bolj prazen, čedalje bolj	siv	in starejši. ‚Ne,‘ sem si rekla, ‚ne	A
Zunaj pa je pod težkim nebom ždel zaspan,	siv	dan.Visoke stare hiše na obeh straneh trga z	A
iz globine podzavesti. Pred vhodom je čakal	siv	fičko.Opran in zglajen se je bleščal na soncu	A
zavese, od časa in sonca seveda, se prebija	siv	dan. Glas nad roko vpraša:	A
zunanjost, in zdaj pazim seveda še bolj kot prej.	Siv	tudi nisem še čisto, poper‐sol, ravno toliko	A
vročem, soparnem dnevu, ko vstaja tam nekje	siv	oblak. ”Nikoli nisem videl tega človeka,	A
sključen, molek v sklenjenih rokah. Obraz je bil	siv	in koščen, kakor obraz mrtveca.Starec se ni	A
bil, Bog vedi kedaj in Bog vedi zakaj, utrnil	siv	žarek iz vesoljne samote, obstrmel na zemlji	A
naravo, pod tem jasnim nebom. A zdaj plava	siv	pajčolan od obzorja do obzorja, na tleh leží	A
je hotel, njegova pot pa se je vila navzdol.	Siv	je bil že in star, njegove oči pa niso pozabíle	A
pijanih ust, njegov obraz je bil ves koščen in	siv	in oči so bile krvave ...Poljubljaj, ti žejni	A
”Otrok je!“ ”Saj je že	siv	in sključen!“ Iz gruče se je počasi in trudoma	A
sta se imela rada; star človek je bil, že ves	siv	in betežen; ali zaradi ljubezni je bil mlad	A
položili tja v zemljo, ničesar drugega, kakor	siv	okostnik?Da so oči samo še globoke jame, ničesar	A
ženske objokane; hlapec Jernej, dolg, star in	siv,	kakor je bil, je sedel na klop pod oknom; otrl	A
kradel in je bil že opoldne pijan; in pa droben,	siv	in prihuljen starec, v obnošene cunje oblečen	A
Razcapan je in prašen, do pasu je upognjen,	siv	starec - kaj je to Jernej?« so se čudili in	A
čudno je bilo, - kakor da bi se bil nasmehnil	siv	kamen. »Kako se ti godi, Rezika?«	A
je Katičin oče. Strašen je bil njegov obraz,	siv,	razjeden od ene same noči, od bolečine in kesanja	A
k meni in njegov široki obraz je bil še bolj	siv	in vzbuhel.”Ne boj se, nikar se ne tresi ... ne	A
ni nikdar besede in njen obraz je bil trd in	siv...	Spominjam se, da sem bil nekoč zaljubljen v Matildo	A
Imeli smo ga že nekoč!“ je rekel kmet, ki je bil	siv	in star. ”Imeli smo ga, ki nam ga je poslala	A
vzkriknil od strahú. Zakaj ugledal je tik nad seboj	siv,	koščen obraz in trda roka ga je držala za ramo	A
Sovražnik pa bi pogledal postrani: ”Saj si že	siv,	norec!Molit, molit!“	A
zagrinjalom; lepa je časih hiša, izba nemarna;	siv	je časih zid, stene so svetle. Dvanajstero je	A
Komaj se je ozrl Jareb, odzdravil ni. ”	Siv	si, Jareb, siv si in suh!“ Resnično so bili	A
ozrl Jareb, odzdravil ni. ”Siv si, Jareb,	siv	si in suh!“ Resnično so bili čisto beli Jarebovi	A
Ni se genilo. Župniku se je zdelo, da vidi	siv	obraz, neusmiljen in zlohoten ter da vidi temne	A
svojih pijanih gostov. Njegov obraz je bil	siv	in ves gol, toda smehljal se je slajše od medu	A
Krčmarjev obraz pa je bil nenadoma ves trd in	siv.	”Dokler si bil gospodar, sem dajal; zdaj	A
obrvi široka rdeča brazgotina, v lica je bil	siv	in suh. ”Kako je zdravje?“ so ga vpraševali	A
Trpi in kolni se sam!“ Elija je vstal;	siv	in ves zabrekel je bil v obraz.Sédel je za mizo	A
prižnico s trudnim korakom, s sklonjeno glavo,	siv	in star, zatopljen v bridkost. Še predno	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani