Da, Tinka se je s svojim brezizraznim in vselej očarljivim nasmehom zazirala v noč, Guggen je nelagodno, kot da ne razume prav, kaj se dogaja, a ve, da se dogaja nekaj posebnega, pogledoval od enega do drugega, Pupa je gledala polkovnika, ne da bi odmaknila oči, in videla sem, spet vsa osupla in prestrašena, kako njen pred nekaj hipi tako mili in otroški obraz temni in otopeva, kako se pogreza in spet dviga, znova in znova, čedalje bolj prazen, čedalje bolj siv in starejši.