rož (1.303)

satanovo scalnico, a dim strupenih in smrdečih	rož	jim je kadilo.V kropilniku je žrebčev rep in	A
oblečeni MATIČEK krancelc, iz belih in rdečih	rož	spleden, v rokah drži in pravi gnádljivi gospe	A
v navezi. Vstopi Ignac z velikim šopkom	rož.	Opazuje prizor.	A
S knjigo pod pazduho in velikanskim šopkom	rož.	Stoji pri vhodu in se v zadregi nasmiha.	A
steklenice. Emerik vstane in ji izroči šopek	rož,	Ljubica jih vrže po klavirju.Kapetan je v pološčenih	A
pravite? Ali ne bi mogla naslikati kakšnih	rož	ali pa, še bolje, tihožitja. MLAJŠI: . .	A
Nikoli več! ... Omamljeno mi je srce od samih	rož,	od same pomladi!Glejta, v tistih dolgih hudih	A
kakor za imenitno pojédino; polna je pisanih	rož,	vse luči so prižgane.Dvoje služabnikov še ravná	A
platnu so se videli madeži, kakor listi rdečih	rož	...In ob postelji je stala Makovka, - impertinentna	A
pričalo, ne bo več diha in toplote ne; ne bo več	rož	na licih, ustnicah, razpadle bodo v siv pepel	A
bi lahko tudi v mojih sobah cvetelo vse polno	rož	...Ali tega ne bo nikoli ... zdaj nikoli več ...	A
GORNIK: Lahko bi bilo ... v vaših sobah vse polno	rož	... GRUDNOVKA: Zdaj nikoli več ...Samo ena sama	A
smehljaje izvije: Zdaj ni mrakú ... in tukaj ni	rož	...Ali lahko bi bilo vsega, zató ostanite!	A
nisi v tujih krajih okusil tudi trnja več kot	rož?	In ali nisi to dobil spoznanje, da sleherni	A
solzah luči bi plamenci odsevali s stoterih	rož.	Le sladko spi vseh mrtvih dan!	A
kito ki venča toliko gomil, ne iz jesenskih	rož	povito, iz gorkih, mati, le čutil. Čeprav je	A
pa mlad se ozira mož na belo rako, na venec	rož	in plaka ... Ponočni gost Mogočen grom je stresal	A
padel na gomile, v živih iskrah se blesti, kite	rož	so posahnile, le cipresa zeleni. Na človeškem	A
laških sonetov. Imam pa vijolic dehtečih in	rož	in lilij visokih tudi; in z njimi bom ljubici	A
me je ljubica mojà. In še je zima in še ni	rož,	pa že pride k meni njen lepi mož. Ej, lepi mož	A
145 . \/ II In djal sem ti, da roža si mi	rož.	A ti?...	A
svojo milo?« Ne, ne, preljuba moja, drugih	rož	ne bo plamteče mi srce ljubilo, ni drugih lilij	A
Kaj tvoja, moja vzela bo iz lepih planinskih	rož!	’ ‚Seveda, seveda, le proč od nje!	A
ak dálej sonca skriva se luč rumenega: več	rož	ne rase v polji, več nima tičov hrib; čebel	A
Kar niso jih zatrle časov sile, kar raste	rož	na mladem nam Parnasi, izdíhljeji, solzé so	A
Anica! boža po licih to tajno dihanje spečih	rož.	Stisni se k meni, Anica!	A
. / . / stran 40 . / Na mojo pot ne trosi	rož	dišečih, temnà in strašna pred menoj leží	A
na prsa pada opojni duh razpalih krvavih	rož.	To je tempelj njen, jaz klečim pred njó	A
po svetu naokrog: tam vrti najkrasnejših	rož,	tam zelen, senčnat log. Nešteto gostov	A
na prsa pada opojni duh razpalih, krvavih	rož.	In jaz vidim njó, ah njó ...	A
moja duša, ti življenje moje drago --	rož	duhtečih si nasula v srce moje žálostno	A
Narodna pesem Ne maraš šopka, ljubica, iz vrtnih	rož	spletenega in zate narejenega, in zate narejenega	A
Voglom . /\ .. stran 11 . \/ Velika hiša iz skal,	rož	in razgledov. Odprta vrata.	A
starem mlinu blizu borov nizkih ni več vetrov in	rož	ledenih, zametov ni in stez sneženih, izginil	A
se mrtev zdi mi... Kar čez noč iz tal je tisoč	rož	pognalo; zemljo je pokrilo cvetno pregrinjalo	A
mi vzcvetele. . /\ .. stran 26 . \/ Mojih	rož	ni, slavčka ne, ki pel je meni in zato se mrtev	A
pa prinesi v dar mi sanje zlate in planinskih	rož,	pastirček moj! Zrasle so planinke previsoko	A
naravo prebudila, v zelenje log in gaj zavila,	rož	natrosila prek livad! Da bi krog src leden oklep	A
skozi line nekdanjih dni iz drobnih, drevnih	rož,	ki sva jim skupaj trla okončine in tanke, nedorasle	A
obhajam lastno sedmino.« Pa ji je nekdo prinesel	rož	kar tako, ker je zunaj pomlad. Njene oči so	A
srca ljubljenih rojakov sej seme plemenitih	rož,	da bomo narod poštenjakov, da bomo narod vrlih	A
mi je obsijalo. Sonce mi je reklo: »Tebe,	rož	ni bilo, ko mogočno z neba zemlji sem svetilo	A
stran 112 . / II O, ná, mornar, teh lepih	rož,	teh lepih rož teh sladkih rož, o, tiho ulezi	A
II O, ná, mornar, teh lepih rož, teh lepih	rož	teh sladkih rož, o, tiho ulezi se v svoj čoln	A
mornar, teh lepih rož, teh lepih rož teh sladkih	rož,	o, tiho ulezi se v svoj čoln, lepo, lepo zasanjal	A
..................... 102 Jaz bi rad rdečih	rož	...........................................	A
« . / . / stran 103 . / Jaz bi rad rdečih	rož	Jaz bi rad rdečih rož, jaz bi rožmarina rad	A
Jaz bi rad rdečih rož Jaz bi rad rdečih	rož,	jaz bi rožmarina rad, z rožami bi rad ljubezni	A
ljubezni, z rožmarinom rad bi nad. Dekle, daj mi	rož	rdečih, dekle, rožmarina daj, da bom sanjal	A
sanjal o pomladi, da bo moj mladosti maj!	Rož	rdečih zame nimaš, rožmarina tudi nič; žalostno	A
amrah lažó, majo duri podprte z rženo slamó. [	Rož	] Te lepe, te ljube Te lepe, te ljube sem vozil	A
obteženem svetu. Sonček pač, ki ima od vseh	rož	najraje pomladni žafran, ki žari-znotraj.	A
svoje plese razuzdane pokažejo. Naj bi jim	rož	nabral!? Bližina bo prenesla meč skomin iz spanja	A
trebuh kobile nasajena skleda živcev, krožniki	rož	na vseh luknjah telesa poberi krvava kolena	A
romantična. Nimam denarja in v stanovanju nimam	rož.	Po stenah visijo otroške risbe in omare so polne	A
priklanja Zemlji. Vse prihaja iz nje, sredi drobnih	rož	zori devica zlatorumena kakor klasje. Dan se	A
pokazala!« Odšla je za živo mejo zelenja in	rož	in nekaj časa je bil čuti njen močni glas:	A
stražo in zapuščeni grob. A videl je tudi goro	rož	na grobu, in toliko jih je bilo, rož, da so	A
tudi goro rož na grobu, in toliko jih je bilo,	rož,	da so lezle vse naokoli dol na druge grobove	A
Mi pa smo srečni, ker smo ob oknu z lončki	rož	in imamo dobro učiteljico...Toliko bolj, ko pride	A
mladega triglavskega lovca s šopom triglavskih	rož	v mrzlih mrtvih rokah. Mrači se.	A
prepričljivimi glasom: »Otroci moji, ne nosite več	rož	v šolo!...Treba bo počakati, treba bo potrpeti	A
navzven. V tem vrtu je imela naša mama toliko	rož,	zdaj pa so ob plotu rasle tako bujne koprive	A
podi poribani, police polne najrazličnejših	rož.	Za vse to pa je skrbela Strežkova mati, ki je	A
poizvedovalca, peljala po okroglih hodnikih, mimo	rož,	po škripajočih stopnicah gor, spet po hodniku	A
je bil zmeraj rajski vrtiček, gredica, polna	rož	in vsakršnega zelenega rastja, kakršni so prav	A
dvorišče in sprehajališče, spomladi baje polno	rož	na gredicah, je bilo ločeno od moškega z upravno	A
Ali veš, da Anka vsako jutro naredi venec iz	rož	in zmoli petdesetkrat avemarijo, da bi ji bilo	A
čebuli; predmestni vrtovi z gredami solate in	rož,	s hladno, po jeseni dišečo zemljo, z dimom zadnjih	A
rekel, če lepo mirno počakam in gledam, koliko	rož	bodo nanosili skupaj.Bolje bo, sem rekel, če	A
zanesljivo stojim tu pred vrati z bedastim šopkom	rož	in pritiskam na zvonec, ki ima bedast zvok,	A
zaradi tega ne, ker so se v tisti hiši dušili od	rož.	Na mizi in v rokah in pod pazduho so morale biti	A
videl njegov pogled, ki se je zaustavil na šopku	rož	v mojih rokah, sem bil naenkrat čisto uročen	A
je vsak čas kaj prinesel, zdaj lepih dišečih	rož,	ki se dobé le daleč v gozdu, zdaj šopek prvih	A
nihče ne bo več shodil pot nihče ne bo posadil	rož	ker je jesen na reko lega siv oblak na bregu	A
sta po vrtovih, na katerih je bilo sicer več	rož	kot pa užitne zelenjave.Vse bolj sta si želela	A
zasledovani žrtvi ne jemali te poti, prav gotovo bi se	rož	ne spomnil. Tako so se mu ponudile same, ga	A
glasom, da ga je trudna pot vodila mimo mrtvih	rož,	mimo gradov, polnih sanj ...Iskal je srečo tihih	A
fižola, vrsto koruze, pet buč in deset sončnih	rož	in je kalilo in raslo in Kocmurju so potekale	A
Zato si je nabral arnike in šentjanževih	rož.	V bajti jih je potem pripravil.	A
in bolnim svetovali zdravilne čaje iz domačih	rož.	Mnogi taki padarji so podedovali dokaj znanja	A
ni privriskal fant domov in ji ponudil šopka	rož,	ki sta jih natrgala z Urhom.Ta je za vse vedel	A
mehke sandale. Numidu je ukazal, naj prinese	rož.	Po vsem stanu jih je razstlal; sobo je poškropil	A
mehkim bisom v žaru rdečkastega plamenčka sredi	rož	kakor bela lilija, ki se dviga sredi vrta iznad	A
Potreboval je oddiha. Na vrtu sredi	rož,	v hladnem zraku jasnega jutra se je naglo umiril	A
studenčku. Cirila ji je spletala šopek iz natrganih	rož.	»Jasna dvorjanica, nežna si kakor mlada lilija	A
Bojan sta zakurila grmado, deklice so potresle	rož	in dišav na ogenj, kozelniki so s svečanim pogledom	A
namerja prvi korak v svet in išče povsod samih	rož.	»Tako?	A
Alena kar ni mogla veseliti. Njene oči so iskale	rož,	njeno uho ptičjega petja - a vse je bilo mrtvo	A
začutila v sebi in krog sebe. Namesto pomladi in	rož,	katere se je napotila trgat v življenje, jo	A
na katerem je bil velikanski šopek iz suhih	rož	in so od njega viseli zlati trakovi, na mizo	A
spogledljivo držala pleteno košarico, polno	rož.	V njej je bila tako očitna, surova, vendar živa	A
hladen veter ter otresel uvel list z razcvelih	rož,	ki so stale na oknu ...Spustil sem zastor in se	A
vijolicami, tudi na mizi stoji velika vaza polna	rož.	Ob šestih na večer se prikaže na ulici majhen	A
velik šopek iz samih šmarnic, hijacint in belih	rož.	Stal je tam komaj minuto; njegov obraz je bil	A
listje, vse v senci, mirni, neprijazni. In nič	rož	ni bilo na vrtu -- da bi bile vsaj rože tam	A
bel klobuk, svetlo belo obleko, šopek belih	rož.	Ozrl se je proti mojemu oknu in kakor je bilo	A
da je mogel do duri. Ko je šel po veži mimo	rož	ter se napotil po strmih stopnicah, je kuharica	A
dame“ skoro iz samih bujno razcvelih rdečih	rož.	Danes je bila Tonetova Mici čudovito podobna	A
ljubeznivo... in tam je bil vrt... grede rdečih	rož,	zelene trate in lepo visoko drevje... imela je	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani