pust (1.065)

Večer zgodnje zime.	Pust	mrak v sobi.Vse osebe imajo zimsko obleko.	A
samomílega cmerenja v tej bridkosti. Kakor je	pust	in siv ta zid, - več bi vedel povedati o prešernem	A
bom rajši govoril o vremenu. ANKA: Ali si	pust!	JERMAN: Bojim se, da bo kmalu konec teh lepih	A
zahotelo se mi je čez morje ... dom mi je bil	pust	in mrtev ...Po odmoru.	A
Prikazni izginejo jasne ‒ In grad je spet	pust	in temán. Slikarjeva slika »Končáno!	A
Poetične igrače Preljubi moji literati, danes je	pust	- vseh norcev god! Zato ga čemo praznovati,	A
stran 40 . / Učenec Klel jé neki mlad učenec	pust	na pepelnično jutro, te besede je govoril v	A
16 ”Grob mi bo potok; kraj	pust	in neznán postelj poslédnja.Studénec močán	A
nekoč po cesti, sredi travnikov, in ves sem bil	pust	in žalosten.In takrat pride mimo kočija, švigne	A
mi. In potem končno omahni, omahni na tla,	pust	in slaboten, povožen, togoten, in zaspi, zaspi	A
Rus, Italijan; Nisem Turek, nisem Španec, Tudi	pust	ne Angličan. Kaj ti bo, če imenujem Narod svoj	A
trpi glažuta, v kateri sem slepnir, galjotov	pust.	Nekje vadljajo, se prerekajo za mene, posvetujejo	A
veronski breg je bil manj naseljen in skoraj	pust.	A ko se je bok parnika dotaknil lesenega pomola	A
vaše kraje. Kakšen je vaš breg, porasel ali	pust?	« »Ponekod je skalnat, na primer v Devinu.	A
Vsake kvatre enkrat, takole za žegnanje, za	pust	in za veselico, kadar so se fantje le preveč	A
gozdu. Kolnik je bil prazen, gozd negiben in	pust.	Venček pa je stal nepremično in čakal.	A
vaš je zgovoren in dobre volje, naš pa je tako	pust	kot osat!Saj se sploh ne pogovarja.	A
iz soseščine. Prebivalci Lenta so imeli svoj	pust	na ulicah, in hodili so v gostilne in iz njih	A
življenju nisem trudil. Ampak ti si danes malo	pust	in siten. Toda to nič ne dé, prijatelja sva	A
vse leto tam. Škoda tako dobrih ljudi za tako	pust	kraj!‒ Tako je premišljeval Juri na svojem potu	A
domov, je bila Rozalka slabe volje. »Oh, kako je	pust	ta Štefan, mati!« je tožila. »Vedno sili v človeka	A
ezadovoljen se je vračal Štefan domov. Doma pa je bil	pust	kakor prisad in se jezil na vse ženstvo sploh	A
življenja, in medtem ko so drugi dejali, da je Miha	pust	in hrapav kakor hrastova skorja, je Štefan zagovarjal	A
več,« je zdihnila. »Tone je moder, to je res;	pust	je pa tudi.« »Zakaj si mu pa dala besedo?	A
kako nalezljiva je nevolja, kako pokazi en	pust	človek celo družbo; pred takšnim ni varna najnedolžnejša	A
otroci,« je dejal Bric, »da ne bo katerega	pust	pobodel!« »O, to bom pa jaz gledala,« je dejala	A
bil zatorej; ta je bil priden in varčen, torej	pust	človek. Sploh je bil opazil Tetrev, da prijetni	A
A naj piše on samo: gospod Hrust ali gospod	Pust;	kolika zamera! Tako je omahoval Ivan s peresom	A
Resnico piše kritike gospod Hrust, za Pravico	Pust.	« »Pust se mi zdi dobrodušen človek.	A
piše kritike gospod Hrust, za Pravico Pust.« »	Pust	se mi zdi dobrodušen človek.Njegova gospa je	A
resnici in pravici naj pišeta!« »Saj bo pisal	Pust	po Pravici in Hrust po Resnici.« »Ti, nikar	A
na večerjo k Zlati kaplji. Tja zahaja gospod	Pust,	ki ga mislim tudi povabiti.« Hrust je pogledal	A
si je dejal. »Če te Hrust ni snedel, te tudi	Pust	ne bo.Če se Pust mene ne boji, čemu bi se jaz	A
te Hrust ni snedel, te tudi Pust ne bo. Če se	Pust	mene ne boji, čemu bi se jaz njega, ki imam	A
klobuk na stran, nagubančil čelo in se obrnil.	Pust	se je bil približal.Spremljal ga je mlad človek	A
literat, a Ivanu neznan. »Eno besedo, gospod	Pust!	« je pozdravil Ivan in privzdignil klobuk. »Prosim	A
Ivan in privzdignil klobuk. »Prosim,« je dejal	Pust.	»Gospoda se poznata?«	A
115 . / »To je gospod Čebular,« je razlagal	Pust,	»sourednik našega lista, sourednik Pravice.	A
priklonil. »Svojo knjigo vam izročam, gospod	Pust.	« »Aha, knjigo,« je menil Pust in iztegnil roko	A
izročam, gospod Pust.« »Aha, knjigo,« je menil	Pust	in iztegnil roko.»Lična knjižica, najmlajše	A
Čebular. »Nič se ne bojte, gospod Sok!« je dejal	Pust.	»Jaz poznam nalogo kritike.	A
povabil.« »Čebular, pridi še ti!« je vabil	Pust.	Ivan je razumel migljaj in povabil še Čebularja	A
Vesten, skrben oče.« »Ena večerja,« je menil	Pust,	»je majhna reč in slaba odškodnina za neslanosti	A
vsak na svojo uro, je Ivana zabolelo. Hrust in	Pust	sta imela že pivo pred seboj, Čebular je proučeval	A
Hrusta in Čebularja ni bilo treba prositi,	Pust	je utemeljeval svoje obotavljanje z neprijetnim	A
»V tem oziru imam jaz prakso,« se je bahal	Pust.	»Kakih deset tiskanih pol predelam v dobre pol	A
Čebularju ni bilo videti, da bi bil željan;	Pust	pa je dejal, da bi rad poslušal in si rad privoščil	A
125 . / »Tako se ustavim jaz,« je nadaljeval	Pust,	»ko sem preletel in prelistal po cele pole,	A
zdaj že tudi drugi kritiki laste,« je razlagal	Pust	in pogledal po strani Hrusta, »da navajam, da	A
mislijo.« »In si belijo glave,« se je smejal	Pust.	»Delo se mora razdeliti,« je razlagal Čebular	A
napisati?« »Zame je to majhna reč,« je dejal	Pust.	»Jaz napišem, kolikor hočeš; ampak kadar zahteva	A
svojega gledališča.« »Ga tudi treba ni,« je dejal	Pust.	»Če uprizarjamo tuje igre, imamo prosto polje	A
slovenski.« »Če misliš ti, Hrust,« je dejal	Pust,	»da si mene pičil, se motiš.« Ivan je pogledal	A
slavnejši,« je dodal Hrust. »Tako je,« je sklenil	Pust.	»Nama je to mala reč; kaj, Hrust?	A
milostne sodbe, ne sme zmerjati sodnikov,« je menil	Pust.	»Pepca ali kar ste,« je mrmral Ivan, »jaz bom	A
Žalostno. Zdaj naj pa še Hrust in	Pust	snesta besedo, kakor sta snedla večerjo.Morda	A
»Nič se ne boj, Ivan!	Pust	te ne bo pustil na cedilu, in Hrust te ne bo	A
pomislekov; vrhu tega je imel Hrust svoj posnetek in	Pust	zaznamek prizorov, ki so se zdeli Ivanu najlepši	A
knjige, dokler je ni prebral od kraja do konca.	Pust	je bil ravno dovršil svoj spis in se napravljal	A
in sedel na divan. »Kaj pa je?« je vprašal	Pust.	»Ali si že izgotovil oceno Sokove knjige?«	A
bo takoj prenarejena, da jo vzameš s seboj.«	Pust	je sedel spet k mizi in začel popravljati.»Začel	A
in likal svoje ravnanje, mu prihiti nasproti	Pust:	»Tebe iščem.Ti, nekaj novega.	A
139 . / »Prebral sem jo še enkrat,« je trdil	Pust;	»a je res brez vrednosti.Take povesti bi jaz	A
med zobmi: »To je mož beseda, to je značaj!«	Pust	pa se je jezil proti domu, da ga hoče značajnosti	A
za Pravico? Gospod Hrust razume svoj posel,	Pust	nič in je tudi figa mož.Kdo bi se menil za take	A
strma pot v Mrzlo grapo.« »Najbolj zapuščen in	pust	kraj.« »Najbolj romantičen kraj,« je dejal Ivan	A
A če izpodleti? ‒ Nekako	pust	čut je obšel Lenarta pri tej misli.‒ In če se	A
tolkel po skalnatih tleh. Kraj je bil nekam	pust,	rekel bi prazen, dan čemeren in dremoten. Megla	A
»Najbrž nisem ne eno ne drugo.	Pust	samotarec sem, ki se želim čimprej zariti v	A
pamet,’ je pomislil. ‚Katica me sovraži, ker sem	pust	in odljuden človek, sovražim njeno družbo in	A
človek je, dasi ga obdaja vojaška skorja. Ni	pust	slinež in lizun.V njem sem našel več srca nego	A
»Njega? Koga pa čakaš	pust	in čemeren, kakor bi ti kdo mašil koprive za	A
nastavila pot. Kruh je bil trd, sir je bil	pust,	pa reče prvi: »E, da bi se zgodilo, da je ta	A
tako potreben kakor mrvice veselja; lahko je	pust	in grenék vsakdanji kruh, mrvico veselja pomaži	A
ker šotor ni imel strehe. Ravnatelj je bil	pust	kakor vreme.Ravnateljica se je napotila v bližnje	A
Portugalka Ne vem, ali je bil dan resnično tako	pust	in pust za vse ali se je pust le zdel in zdel	A
Ne vem, ali je bil dan resnično tako pust in	pust	za vse ali se je pust le zdel in zdel le gospodu	A
resnično tako pust in pust za vse ali se je	pust	le zdel in zdel le gospodu inšpektorju Radoslavu	A
zakrila obraz. Tako je Ančki potekel teden:	pust	in nemira poln.Kadar se je kdo zasmejal in ga	A
upravičen ali je utemeljeno njeno veselje.	Pust	dan je bila tista novembrska nedelja.Na nebu	A
Res mislim ...« »Ne bodi no tako hudičevo	pust,	« je sitno zagodel Resnik. »Saj si tudi ti človek	A
v zadovoljnem srcu: glej, bil je laz nekoč,	pust	in gol, in pretvoril sem ga v zelen gaj; visoko	A
je hotelo deževati, ali je hotelo naletavati;	pust,	mrzloten podzimski dan.Samo ob takih dneh so	A
Šel je po cesti počasi, nekoliko upognjen,	pust	in mrk, sam zase; opiral se je ob silno gorjačo	A
resno; zdaj ga smatra za resno, njegov obraz je	pust,	njegov korak lesen in trd, njegovo srce prazno	A
tlesknil s palcem in kazalcem. V pogovoru je bil	pust	kakor rezanica; nikoli ni izpregovoril nespodobne	A
kosmat. Kadar so bile ženske v družbi, je molčal	pust	in mrk; časih se je ozrl naskrivoma na moje	A
kmalu bi bil tudi moj obraz tako zlovoljen in	pust,	tudi moja frizura bi bila spodobna in tudi moje	A
tem belem, gladkem čelu. Čisto navaden, skoro	pust	je bil njegov obraz in edino, kar se je izražalo	A
nanj in tudi on mi je bil zoprn. Tako miren in	pust	je bil njegov obraz in ko je izpregovoril:	A
stoji človek pred umetnikom, ki ima navaden in	pust	obraz, si domišlja, da je vsaj v njegovih očeh	A
srečen. Užival je tisto srečo, ob kateri se	pust	človek domisli na gorke štruklje, s smetano	A
- Tudi na njegovih ustnicah se je prikazal	pust	izraz in namrdnil je z nosom, takó da so se	A
zaupal. Izdaleč zjutranja glorija, od blizu pa	pust	večer!“ Nato je rekla še tretja ženska:	A
nekoč ob oknu in je gledala na vrt, ki je hiral	pust	in prašen med sivim zidovjem.Kostanji so rasli	A
nadložna, od vseh zapuščena? Prazen bo dom ...	pust	in prazen!“ Naslonil je glavo ob dlan, oči	A
DVOJNA RESNICA I Meglen,	pust,	do smrti žalosten dan; ali je še dan, ali se	A
Ljudje so hodili mimo in nihče se ni ustavil;	pust	in vlažen je bil večer, pusti so bili obrazi	A
Kaj pa si pričakovala? Praviš, da sem	pust,	dolgočasen, neprijazen, da te ne ljubim --“	A
je zazdel hipoma ves grad z okolico vred zeló	pust	in dolgočasen. Milan je hotel nekaj odgovoriti	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani