Ko pa je bil kraški teran ogrel srca vsega omizja, je namignil Ivan, da je pripravljen prebrati nekatere odstavke svoje povesti, ako želi gospoda, in ponudil je na obe strani dišečih smotk, ki naj bi budile poleg povesti pozornost in vzdrževale ubranost duha. Hrust, ki mu je Ivan prižigal smotko, je puhnil dim predse in menil, da mu posnetek zadostuje popolnoma; tudi Čebularju ni bilo videti, da bi bil željan; Pust pa je dejal, da bi rad poslušal in si rad privoščil tak izreden užitek; toda rajši bere sam; zakaj če posluša koga drugega, ga ne more med branjem ustaviti: ‚Prijatelj, počakaj, da se naužijem te krasote.’ »Taka knjiga,« je dejal, »je kakor dolga vrsta slik.