Nekega dne sem že več ur v težkih škornjih tolkel po skalnatih tleh. Kraj je bil nekam pust, rekel bi prazen, dan čemeren in dremoten. Megla je bila pala na morje, nebo je bilo pa prek in prek zastrto liki s sivo plahto, in jelo se je mračiti, dasi je ura kazala šele štiri čez poldne.