ptič (867)

skakljá, Obéma smejí se porédno, Pa pôje in žvižga	ptič	tá: »Oh, jaz pa vém, kaj je dekletu, Zakáj ji	A
iztiral, ki ga je napal. . / . / stran 29 . /	Ptič	na vejici zeleni, bodi David moj ‒ kakor David	A
milo ti zapoj! Pesmi neče mi zapeti, odgovarja	ptič:	Savlov mnogo je na sveti, Davidov ni nič. Vlahinji	A
pretrgoma, počasi, vendar zopet poješ, ljubi	ptič.	Dolgo so molčali tvoji glasi, dolgo sta venela	A
jaz bolest prebolel ‒ le veselo zopet pojva,	ptič!	Vrbsko jezero Jezero Vrbsko, ali resnično	A
vsi bi bili. Mirza Schaffy je molil, zviti	ptič:	»Zahvaljen Bog, da tepce si ustvaril! Ko tudi	A
in duh ostavi kraj grobov, kot brza luč, kot	ptič	krilat spomina svojega iskat. ‒ Na domu pleše	A
Temà zagrne mu poglede, mrtvaški vikne zunaj	ptič.	Drhteč se mu telo sesede, na tleh ne gane se	A
Družica verna mi je knjiga, zabava v kletki droben	ptič,	misleči duh mi je tovariš, ki luč mi náuka prižiga	A
Pokora je pač pokora Kaj maraš ‒ zdrav si kot	ptič.	Vsak človek na svetu trpeti mora.	A
podari se v last, le on jo uživa brezskrben ko	ptič.	In kdo ne misli?	A
otira bleda si oči. Nad njo skakljaje poje	ptič:	»Tolažil bi te rad, deklič, a nič ne znam in	A
kadriljah, soareji; tvoj mož pa kot prilepljen	ptič	na veji od daleč glej mi kakor stara mama.	A
pomlad jo oživi. Kostanji, lipe zelenijo, če	ptič	jim poje maj, kostanji, lipe govorijo, da vse	A
pretopla noč za mano, pred menoj? Kot v robstvu	ptič	bi v čisti zrak, v najdaljni kraj sveta, odvalil	A
/ TRENUTEK Tam v daljavi, ne ve se, kam	ptič	leti, tam v nižavi, ne ve se, kam se spusti	A
drobni ... Prostrani nebes, dih pomladni, v njem	ptič	se ne nažvrgoli, in v soncu ne, ne v senci hladni	A
daljavi čez poljane, kjer se komaj bilka zgane,	ptič	leti. A jesen ne posluša, ne želi daljave duša	A
vresju dekle odpočije. Visok bor stoji na gori,	ptič	vesel mi v njem prebiva, srce ljubi te, mladenka	A
pozabi, glej, tako dviguje v prostost se zopet	ptič	vesel! Zopet, glej, stojim pod tabo Zopet	A
pogladim te prav mehko ‒ daj, zagruli, prijazni mi	ptič,	in zaspi in ne boj se nič! Pesem Prelepa noč	A
pretopla noč za mano, pred menoj? Kot v robstvu	ptič	bi v čisti zrak, v najdaljni kraj sveta, odvalil	A
/ Trenutek Tam v daljavi, ne ve se, kam	ptič	leti, tam v nižavi, ne ve se, kam se spusti	A
stran 19 . / Vrabec Vrabček, vrabček, drzni	ptič,	ti navihan si tatič! Ali v leho sred prosa zdaj	A
noč zazvenel, ko v temni goščavi mrtvaški je	ptič	zaskoviknil... Na skrivnem zdaj notranjski virček	A
nekakšnem vprašaju, dotrznilo je kot obglavljeni	ptič.	Ure in dnevi, meseci, leta, vse to se vrti in	A
besneči vihar! . / . / stran 35 . / ZAOSTALI	PTIČ	In ti si edini še tukaj ostal, oj ptiček, od	A
nekdaj žívo in lepó. Le skoz jasni zrak, moj	ptič,	pa skoz senčni gaj, kaj bi motil te listìč,	A
saj tudi v golem grmu včasi zapoje kak samoten	ptič!	Ti, cvet in spev pozimski, búdi ljudem spomin	A
kake nove pesmi nam prineseš v gaje?« Drobni	ptič	odgovor dal mi je skakljaje: »Z mladim letom	A
Kolpi plaval je mrlič, nad Kolpo je udlaval	ptič.	Odbije ura polnoči, po starem gradu vse že spi	A
njem zeleneti, šumeti, v vejah gnezditi kot	ptič	gnezdi, o, da bi mogel z njimi živeti! O, da	A
božjast nemira. Kadar razpnem popotni plašč, kot	ptič,	rojèn v svobodo, se zdim in s silo dvojnih kril	A
ca mi branijo, jaz pa ne maram nič, pojem ko	ptič.	« Dekle, to mi povej Dekle, to mi povej, al	A
fantič. In njih vrisk je manj kot nič, takšen	ptič	je moj fantič.« Naj povem, kako hitro čas beži	A
žena mi je ta deklič. Kak′ po notah poje	ptič,	rajši ne povem vam nič. Jaz pa vrtec bom kopala	A
cvenka ni nič, bi z njo se le jokal, sam pojem ko	ptič.	Premlade ne maram, je vroče krvi in kar posušila	A
vedi, da mladost beži. Poješ veselice kakor	ptič	sladko, bereš si cvetlice, pa minilo bo. Prešla	A
zrasla . / . / stran 39 . / Na samoto obsojen	ptič	se zaleti v marmornati steber tik pred svitom	A
enovito svojat podobno vrabčji jati, se je zaletel	ptič	z drugačnim perjem, drugačnim kljunom. Ko smo	A
bilo že očito njegovim součencem, da je drozeg	ptič.	In Drozeg je bil ponosen na priimek. -	A
verujejo, da je osvetljeni, ogoleli in uveli	ptič	res začetnik vseh številnih primerkov dvonoge	A
nekdanje tukajšnje ozračje. Takó se najbrž tudi	ptič	feniks ni za zmerom rešil pepela, iz katerega	A
pogovoru, ne da bi mislili nanje: živi kakor	ptič,	leta kakor metulj, brenči kakor čmrlj, gleda	A
fraku, stisnil se je vase, zavil glavo kakor	ptič	in zagrebel kljunast nos v rdeč nagelj v gumbnici	A
vse vhode krije v temne ječe. Nad stolpom	ptič	ko misel tih trepeče, na meji vzdih	A
Ampak, kadar sem na meji, grm se v vetru strese,	ptič	zaprhuta v vejevju, zajec se splaši in zdrsi	A
»Beštija ti, nečekasta! Kakor	ptič!	Kjer ga v zraku prime, tam ga od sebe spusti	A
med mrzlimi ljudmi. Jaz sem reka v skali,	ptič	v vodi, je rekel.To so si razložili kot skrivnost	A
Beg. Je	ptič.	Leti kot ptič.	A
Je ptič. Leti kot	ptič.	Daleč spodaj vidi streho.	A
notri v prsih spet vse razvezalo. Tisti črni	ptič	je imel človeški obraz in spodbudno ji je kimal	A
vsemi drugimi glavami in se zibala kot velik	ptič,	ki bo pravkar vzletel in zaokrožil nad otokom	A
pinij, tudi nad zvonikom, in se zibala kot velik	ptič,	ki bo pravkar vzletel in zaokrožil nad otokom	A
edstavljati si je treba Zemljino kroglo. In iz nje bo	ptič	vsakih sto tisoč let odkljunil samo po eno zrno	A
večernih molivkah. Pod okroglo kupolo je prhutal	ptič.	Zaletaval se je ob obok in ni našel izhoda iz	A
pripovedoval nekaj nerazločnega, nekaj, kar se je kot	ptič,	ki se je ujel v dvorano, spreletavalo pod oboki	A
luknjo zvočnika. Oni se je takoj potegnil noter,	ptič	pa je začel hitreje mlatiti po zraku, sunkoma	A
Japonci na letalonosilki leta 45. Ko se je veliki	ptič	spustil, so njegova krila v vrtinčastem vetru	A
Dandanes se ne živi brez cvenka o petju ko	ptič.	»Dobro; bom grajal,« je zmignil Hrust z rameni	A
je visela ura in nad njo je razprostiral zlat	ptič	svoje peruti.Najbolj mi je pa ugajal angel,	A
da na streljanje niso mogli misliti. Čudni	ptič	je nad taboriščem obstal. Nato je začel v velikih	A
mesta in klati z rokami, omahuje ko obstreljen	ptič	in ne ve, ali naprej ali nazaj? In res, mahedravec	A
ker brez nje moremo toliko živeti, kolikor	ptič	brez peruti ali riba brez vode.Naj govori naš	A
sme; on, gozdar, ni ne krop ne voda, ne miš ne	ptič	in ta razdvojenost v vodstvu močno škoduje redu	A
Ti nisi zadelana glavica. Ti si	ptič!	Bog te živi in hvala za pesmico!«	A
za hrbet, začuje se županov glas: »Čakaj me,	ptič,	ti bom dal mi okna pobijati, cepljence rezati	A
morem kaj, da ne bi: gospod, kapo dol ‒ Vi ste	ptič!	Vaše pismo in prerokovanje je kar s kopitom zadelo	A
Rad ga pohvalim, dober in nepokvarjen je	ptič.	Le kadar pije, rad škropi z vodo naokoli ‒ toda	A
kadar kaj trga. Toda Tiča Čivkovič je moder	ptič	in ni trgal novin.Nego je skočil na prečnico	A
znatno vsoto, da ne bo rekel, da ni. In je Tiča	ptič	in je naklonjen tisti stranki, ki je baš na	A
zaključku, da je Shakespeare pisal drugače, ti	ptič	ti!Pa je tudi Shakespeare bil ptič in je že	A
drugače, ti ptič ti! Pa je tudi Shakespeare bil	ptič	in je že vedel, zakaj svojih stvari ni pisal	A
Tisti Hudournik, ki ga jaz dobro poznam, pa ni	ptič,	ampak tič.Njegovo pošteno ime je France Kališnik	A
polovica je oporekala, zadel da je le pero;	ptič	še sedi in jezno gleda za Azbadom.Tisti, ki	A
kragulja s táko silo; da se je utrgala verižica, in	ptič	je padel s prebodenim srcem pred katismo v areno	A
je tvoja hči! Smeje se in poje in tišči kakor	ptič	iz gajbe: ven, ven v svet!« »Zato naj	A
Nikjer ni bilo glasu. Nikjer se ni spreletel	ptič,	nikjer ni počila veja, nikjer se ni kamenček	A
grla, planil hripavo, zafrfotal, kakor ranjen	ptič.	”Mati, ali verjamete?“	A
v njegovo naročje, tiho in naravnost, kakor	ptič	v gnezdo.Skrila, zagrebla se je vanj vsa trepetajoča	A
rekel, ki se prevrača v vetru in misli, da je	ptič.	On dela eno sliko že sedem let, pa je platno	A
zletí po zraku. * Letí, letí Pegaz ko	ptič	nad zemljój s ponósnimi krili, ponósnoj	A
tako je frfotal njen pogled, kakor prestrašen	ptič	v kletki, nato je šla.Videl sem jo še skozi	A
Čemu se ti duša zvija, stiska in krči, kakor	ptič	v pesti?Sedem let, Evstahij - kaj ni dovolj	A
in skrbljivo, pogled je begal kakor splašen	ptič.	Sedela je na skrinji za vratmi, stiskala je	A
... Ha, ha, ha! Vi ste	ptič,	Prosén, to se vam mora reči!... Ali, da govorim	A
radovednost, rekoč: »Če je, ne uide, saj ni	ptič,	in tudi ne uteče, saj ni voda.«In prišlec res	A
Tu pa tam je že v grmu zapel zgodenj pomladni	ptič.	Trobentice in marjetice so cvetele v mehki, prvi	A
Peči so sinile v hladno dolino kakor kres.	Ptič	in piščal sta začela govoriti jutru in rosi	A
omahnila brezglasno na rosno ledino pred kočo.	Ptič	in piščal sta govorila jutru in rosi ... * Zaprti	A
rogljiči, hudiči nečisti in hudobe! Jeknil bo	ptič,	ki se ga bojite, zapel bo bronasti petelin!	A
Ciginj, Ušnik, Sela, Volče. O moj Bog, saj nisem	ptič!	« Ko se je rahlo ovedel, je vprašal vikar: »Kako	A
domu v svojo rodno vas in svojo faro. Temen	ptič	je brezšumno zakrilil nad njegovo glavo. »Sova	A
sprevel k sodniku. Tam se je zadrl na kmeta zelen	ptič.	Sodnik pa je pisal in se ni menil za stranko	A
rodu. Večkrat se mi je zazdelo, da sem kot	ptič	na veji, ki lahko svobodno poje in dela, kar	A
skale, gozdovi in pašniki, ker je svoboden kot	ptič	nad prepadi, ker mu pred nogami leži ves slovenski	A
stoji blaženi mož na levi nogi, kakor močvirski	ptič,	prežeč na žabo v mlaki. »Čuden svet, čuden svet	A
Dobro te poznam! Masten	ptič	si, mast pa si si nastrgal od kmetov, katere	A
učenost se je iz ozke celice speljala kakor goden	ptič	iz gnezda - in se počlovečila.In to je napredek	A
Kaj pa vi?« »Jaz, hm, jaz sem drugačne vrste	ptič:	Stično sem pozabil vso prav do dna, nič je ne	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani