In ko je prišla mati, neumna in začudena, je prosila hlastno, s čisto neznanim glasom: ”Dajte mi tisto obleko ... mojo obleko mi dajte!“
Ozrla se je še po nas, tako je frfotal njen pogled, kakor prestrašen ptič v kletki, nato je šla. Videl sem jo še skozi široko odprte duri, prikazala se je na koridorju, v mraku, in je stala neodločna, roke še za hrbtom, na durih, glavo nalahko upognjeno.