Tedaj je Anže premagal samega sebe in svojo radovednost, rekoč:
»Če je, ne uide, saj ni ptič, in tudi ne uteče, saj ni voda.« In prišlec res ni ne zletel, ne utekel, temveč Anže ga je našel v izbi na Peči pri hlebu kruha in zdaj je videl, da je res njegov oče, nekam izpremenjen in nekam zanemarjen, sicer pa ves in pravi njegov oče.