pošast (1.166)

Važen je naslednji krog.	Pošast	je hlastnila po sami sebi. Morda bo nekega dne	A
Za dva franka si lahko ogledate tudi ostudno	pošast,	ki ima sprednji šapi naodsekanih glavah dveh	A
vtis o morastih sanjah, iz katerih se je morda	pošast	rodila.Keltski umetniki so sanje jemali zelo	A
bogokletnost, napuh, nespamet; Janusova glava, kamnita	pošast,	ki seka glave.Vse te lastnosti prihajajo od	A
Pogoltnilo vas bo, uničilo vas bo! To je	pošast...	Nekaj hudobnega je.	A
Tožen jek!	Pošast	skoz duri mu priplava: »O Vitovec, proklet na	A
poginil.« Glavar oči zatisne spet, a pridrvi	pošast	se nova: »O Vitovec, na vek proklet, zadene	A
iz njega se valí Debela, černa tma, za njo ‒	pošast	Se plázi, pazi, voha sléd ‒ še ena! Cel roj	A
pusti. Pa bi ga rada pretentala, podivjana	pošast,	in obrnila navzven njegovo drobovje.In žvižga	A
skoraj spačenimi usti. Ko da se je spremenil v	pošast;	obenem pa mršči obrvi in pričakuje, da se bo	A
se ni končno obrnil in zbežal z odra. Tista	pošast	pa se je režala, in vsa dvorana mu je navdušeno	A
izbuljil oči, kakor bi se mu bližala neranljiva	pošast	in ne stari Temnikar. - Pustite me!	A
Bil je nadzornik našega oddelka, prava čokata	pošast.	»Aha!« je vzkliknil z nepopisnim zadovolj	A
temen hrib ob boku, raztrgano nebo nad seboj.	Pošast	samovoljna. Zadaj pa že ves čas nekakšno	A
duh, v jezeru Leviatan, sedmeroglava morska	pošast,	lev z orlovimi perutmi, zver, ki se vzdigne	A
sliki je gola ženska, pod njenimi nogami je	pošast	razvrata, rdeč jezik iz žrela se steguje po	A
postavo in pokončno, kipečo Gretico zraven.	Pošast	krošnjarska!Vzdržuje jo že, sem mislil, ampak	A
Bil sem majhen, desetletni deček in velika	pošast	zgoraj pred obrazom.Suval sem z glavo sem in	A
smetarskega vozila, vedela je, da je pod oknom strašna	pošast,	ki dviguje velike kante smeti in jih zvrača	A
oknu. Nekaj časa je gledala znano mehanično	pošast,	potem je sedla za mizo.Ni stopila pred ogledalo	A
ljudje majhni. Evropa, ker je stara napudrana	pošast.	Megla, ki leži po kotlinah.	A
premaknejo. Potegne revolver in strelja na kovinsko	pošast,	ki ob prvem udarcu krogle zadrhti, zasope in	A
daleč zadaj, sredi razpenjenih valov, ki jih je	pošast	puščala za seboj, že daleč spodaj brez sluha	A
Tovariš Okrožni, vi ste strašni. Vi ste človeška	pošast.	Okrožni ni mogel skriti zadovoljnega nasmeška	A
plin, da je bobneče zarohnelo in je oklepna	pošast	poskočila, umazan, črn in masten izpušni plin	A
nad vse radi imeli; jaz pa nič, zato ker se je	pošast	vedno vame zaganjala in vpila, kadar sem bil	A
/ »Predno preide tretji dan, Grozovita ta	pošast	prišel bode velikan, bo dobila te v oblast,	A
črno noč. Budimpešta je vedno bolj zaostajala,	pošast	pa ni zaostala.Težkih misli jih je rešil šele	A
zakrilil z rokami, ko da bi se boril zoper nevidno	pošast.	Od Budimpešte do Miškolca ni bilo nobene večje	A
je zajokala in pokopala obraz v dlani. Liki	pošast	tisočerih žrel so se dvigali pred njo visoki	A
trenutku se je dvignila izza oltarja velika, črna	pošast.	Postajala je vedno večja in večja, bližala se	A
učiteljice na kraj junakovanja. Storjeno mu je bilo,	pošast	ga je prilepovala k zidu z rastočo odločnostjo	A
zabubanosti v otroških blodnjah in se razrasel v	pošast	pred njim?Bo spet preletel škopnik sobo in se	A
pripravljajoč se ko na odločilno spraševanje in kroteč	pošast,	ki je razgrajala v njegovem trupu.Proti jutru	A
stran, da so zakrili ušesi. ‚Kakšna gozdna	pošast	je to!Favn, kajli?	A
upodobljenega. Zato je sinu zamerila to ostudno	pošast,	ki človeku ne pomore ne k časni ne k večni sreči	A
Kupim ti drugo, vso takšno« ‒ hotela je reči »	pošast«	, pa seveda ni mogla iz grla. »O, hvala, ne maram	A
vnete za butalski blagor. Medved je strahovita	pošast,	nič koliko strahovitejša od onega volka tepanjskega	A
se zahvalili popotnemu človeku in so dejali: »	Pošast!	Kdo bi si mislil, da je za tako reč ‚hej, hej	A
II. Vnela se je vojna in se je razpasla	pošast	pa je tudi Lovru Joviću prišel glas: Hajdi,	A
se predsednik nič ne krega, nič ne vpije. »	Pošast!	« si je rekel, »to ni dobro.Ni vrag, da me res	A
navadi le laže. Tako si je ta nepoboljšljiva	pošast	samobeležniška potres kar na lepem izmislila	A
priden!« Tedaj pa se je veselo zasmejala črna	pošast,	da so se belo zasvetili ‒ dimnikarjevi zobje	A
Nastala je tihota. Kakor	pošast	je legel strah na vsa srca. Justinijanu se je	A
Dalje!« »Mogočni despot, nenasitna	pošast,	krvosès ljudski!« Senatorji so se stiskali za	A
despotu. Ker je imel nekaj denarja, je stegnila	pošast	po njem svojo roko.Toda utekel je.	A
čakal, kdaj se odpro in vstopi krohotajoča se	pošast.	Hotel je vstati.	A
zlobno spačenim obrazom ali neznana, potuljena	pošast,	pa je bil le nedolžen grmič, le bukev, ki ga	A
lesketal v hudournem mraku, ki se je kakor preteča	pošast	gnetel nad njegovim slemenom in segal tja do	A
strmel vanj, kakor bi videl pred seboj nevarno	pošast.	Deček dvigne glavo.	A
debelim telesom, končavajočim se v okrnjen rep.	Pošast	je po dolžini merila skoraj en meter in bila	A
kratke, jazbečarske noge. Zdajci, o groza, skoči	pošast	z enim samim odbojem dva metra daleč, čeprav	A
skok na nasprotno stran. Nazadnje se zapodi	pošast	v votlino, iz katere nato še nekaj časa odmeva	A
Hojanovim in jih povpraša, ali poznajo skakajočo	pošast.	Hotel jih je nagovoriti, da bi jo primerno oboroženi	A
ognjena kača ... Al ni tam na visoki skali grozna	pošast?	Da, to je Scila, in na oni strani vrtinec Karibda	A
tudi igral se ni. ”Kaj hodiš, Nesreča, kakor	pošast?	“ so ga zmerjali sosedje in so gledali za njim	A
zalučil. ”Ná, da boš vsaj vedel, čemu si mi rekel	pošast!	“ Podili so se otroci po travniku za vasjó	A
zapuščeni na čardakih, a rezerve * škoda **	pošast	*** sovražnik turške vere **** krvnik *****prekleti	A
brežini navzgor in govoril sam s seboj: »Tagliat!	Pošast	nečedna!Tako govoriš o moji Luciji?	A
pravica iz Tolmina. Naš gospod grof niso taka	pošast,	kakor strašite svoje otroke, Spoznali so, kdo	A
prekleta že sto in sto potov!« je klel. »Če me	pošast	ne bi dušila, bi tudi jaz šel krepelit roparske	A
Otresel bi se rad te strašne misli, a ne more.	Pošast	leze vanj in gomazi po njem.Siromak gleda po	A
ust krvav robec in ga spretno skrije. »Sama	pošast	vedi, kdaj sem se tako grdo prehladil? Grlo	A
razveselil kakor junak, ki je premagal hudo in grdo	pošast.	»Opomin je bil: ‒ nisem še zrel, hvala Bogu	A
ni režala v lice ona prvotna strašna morska	pošast	...V nemi grozi bi bila rada zakričala, a razdalja	A
njo in velikanom je začela rasti, dokler se	pošast	ni začela pogrezati v valove, in ni nazadnje	A
ga ni dal pogubiti kar precej.« »Ta turška	pošast	pa se vendar drži kakor zarjavele klešče; nemara	A
»Še nikoli tako! Za seboj sem slišal, kako	pošast	drevi za menoj in kako tudi preskakuje jarke	A
ostro nad njim zakriči: »Ludvik Bodin, ti grda	pošast,	precej vstani in z nami pojdeš!Zvedeli smo,	A
Presodil je brž globino in si določil, koliko pred	pošast	bo meril, da prav zadene.Spet mu je od razburjenja	A
nazaj. Zrl je v glavarja, kakor bi stala sama	pošast	pred njim, in še ustne bile so mu blede kakor	A
‒ No, potlej je tista	pošast	ali tisti peklenski škrat plezal gor ob barki	A
za vajeti, cukam, vpijem, pa nazadnje se mi	pošast	še ustavi in se ne gane.Ko bi bil imel nož,	A
Franceta minil ves strah, ko je slišal, da zna mala	pošast	na kamnu tudi govoriti.Pogledavši bolj natanko	A
Ljubezen! Tista	pošast,	ki pod krinko divne lepote nase vabi in priklepa	A
dzemeljsko.« Samorad se nekam obotavlja stopiti v to	pošast,	katera se maje pred njim kakor z vodikom napolnjen	A
pod most. Tiste tri ogrnjene osebe poiščejo to	pošast	in povabijo najdenega mokrega in blatnega Rudovara	A
Predsednik strogo opomni, da je Kajetan zato videl	pošast,	ker se je zopet napil žganja.Toda stari Kajetan	A
te tolpe, vseh pošastnih obrazov najgroznejša	pošast.	Vsi ostrme, boječe se ozirajo na prišleca in	A
se vežbamo na ledini pred vojašnico. Beračeva	pošast	s tistim strganim plaščem in z našemljeno klofeto	A
kažoč name s palico. Planem iz vrste in vržem	pošast	ob tla.Tovariši me naglo primejo, jaz se predramim	A
pokonci. Mimo njenega vrta zdirja kakor besna	pošast	nočni jezdec. Skrbno se ozira dekle	A
ampak resnica. V tej hosti se prikazuje grda	pošast,	imenujemo jo divji mož, ker je res strašno divja	A
graščak Kun. Za paznika je postavil najhudobnejšo	pošast	cele duhovnije, nekega Mlakarja. Ta ni priganjal	A
goldinar, pa boste videli, kako bodo pomečkali to	pošast.	En mestni fant dene v koš pet pavrov, seveda	A
zna delati, kupčuje s svojo lepoto. In taka	pošast	se je predrznila zasramovati nevesto zaradi	A
zobje. S sikom, zamolklo donečim, me vpraša	pošast,	zakaj sem prišel iskat svoje smrti.Jaz se prestrašim	A
se je šel spat, kar pride k njemu velikanska	pošast	‒ kakor smrt.Mesto kose je držala v eni roki	A
Daj, Kekec, daj, pa mi preženi to grozovito	pošast,	« je rekel s prosečim glasom.»Sinoči si jo zapodil	A
mene, ki sem kamen zalučal vanjo ... Raztrga me	pošast	in me požre ... « Medved je malce zagodrnjal in	A
ker je mislil, da je prišla zdaj res kakšna	pošast	strašit v hlev. A bil ni polnočni strah, in	A
hlev. A bil ni polnočni strah, in tudi divja	pošast	ni bila.Bil je oni kozavi mož.	A
večer semkaj, zato moram gledati, da ubijem	pošast	ali jo pa vsaj prepodim iz Planice.Ti mi boš	A
ali pa h Kavalarju v Rateče. Pa naženem drevi	pošast	kosmato, da ji bo za vedno prešla slast po moji	A
kaj poreče mož, ko se vrne in mu povem, da je	pošast	že spet izmaknila eno ovco.« Gab ni mogel več	A
me je skrbelo. Pa ne, da je bila medvedja	pošast	spet tu?« »Vse skupaj ne pomaga nič!« je odgovoril	A
nocoj ne bo medveda od nikoder. ‒ »Zbala se je	pošast,	« je mislil. »Zbala znabiti snoči, ker sem tako	A
. / stran 94 . / Pa je zagledal ondi črno	pošast,	puško je prislonil k licu, pa zašepetal: »Pri	A
izginil med črnim gručevjem. »Zavohala naju je	pošast,	pa je pobegnila,« se je razsrdil Kezovec in	A
meketanje ... Kezovec je skočil na noge. »Aha,	pošast	hoče sem dol od gručevja navaliti na stajo.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani