To, ljubi Marko, niso pravi stebri, ampak zmajevi zobje. S sikom, zamolklo donečim, me vpraša pošast, zakaj sem prišel iskat svoje smrti. Jaz se prestrašim, da se po vsem životu tresem, in prosim zmaja, da naj prizanese ubogemu zdravniku, ki hodi po brlogih samo zaradi dobrih zeli, da pomaga z njimi bolnim revežem.