Imeli so gospod,« pravi, »Bog jim daj večni mir in pokoj! ‒ psa, majhno žival kakor podlasica, a premeteno in zvito, da nič takega. Vse je znal belinček, samo govoril še ni, in gospod so ga nad vse radi imeli; jaz pa nič, zato ker se je pošast vedno vame zaganjala in vpila, kadar sem bil pri gospodu. Dobro se je godilo psičku, ki je sedal z gospodom za mizo; najrajši so ga pa imeli zato, ker je znal meso snemati z vilic tako lepo kakor najimenitnejši gospod.