pasji (977)

HABILIS: Psica. Pride en	pasji	klatež in že se v njej prebudi psičja natura	A
Se vama lahko pridružim? HONZA: Tu smo bolj	pasji.	NELA: Tudi jaz sem čisto pasja.	A
tiho): Pokličite VSE sodelavke. Honza, daj mi	pasji	požirek.Dokler si še živ.	A
takoj poviziral na platno. Postal sem ikona,	pasji	Jezus, še preden mi je uspelo poginiti pod udarci	A
brez mene. Jaz pa v črno gledam in štejem	pasji	lajež. Nekje za budnostjo.	A
takrat silno vroče poletje, dnevi zame dvakrat	pasji.	Profesor in starejši zdravniki so odšli večinoma	A
je kdo na poti oblil. »Take neumnosti v tej	pasji	vročini!Pravkar sem mislil v vodo, pa dirjaj	A
posmehljivo vzdigujejo obrvi in grbančijo čelo,	pasji	sinovi. Tedaj je opazil Lojzka, ki je tekel	A
kjer te zdaj ošvrkne pramen svetlobe, zdaj	pasji	bič, medtem ko so nekje kričeča usta, ki se	A
No, potem ni bilo več slišati letal in tudi	pasji	lajež se je oddaljil, samó veriga visokih posod	A
‘Bil! Tako	pasji	so danes ljudje, da morajo psi umirati take	A
ostati v tej prekleti luknji, in danes, v tej	pasji	vročini, prilesti k cerkvi na hrib.V tej deželi	A
potlej hiše. Tako blizu je bilo, da je slišal	pasji	lajež in otroški jok. Tu bo počakal večera	A
nemara pa se mi sanja ta temna gruča hiš in ta	pasji	lajež, ta potok, ki v svojem negibnem toku mirno	A
Vrišč.	Pasji	lajež.Nikoli ni razumel, kdaj, kako se je znašel	A
in znova svoj kratki napev, lajna in lajna.	Pasji	lajež se je mešal vmes in sekal to napevanje	A
Vseeno. Povsod vasi ob cesti, povsod	pasji	lajež, potem kratek boj in spet pohod brez konca	A
približala kakšni hiši, da je prebudila divji	pasji	lajež. Tudi ob misli na Arona, ki bo poležaval	A
je zaklical stotnik Windisch za njim, koštrun	pasji!	Nobene časti nima, je rekel svojim oficirjem	A
in tako sem mlada, utonila bom, tudi obupani	pasji	lajež, ki ga je še slišala, tudi to bo prekrila	A
neke živali v gozdu in je v odgovor zalajal	pasji	klatež pod oknom, ta, ki se ni dal odgnati,	A
Amalija. Tekel je za hišami vasi, prebudil	pasji	lajež, skozi okno neke hiše videl pijane kmete	A
Ljubljane. Iz sosednje celice se je razlegal	pasji	lajež.Tja so zaprli nekega visokega in bogatega	A
Primer je bil jasen, toda odvetnik je bil	pasji:	zakaj je potem sedla v avto, zakaj je sredi	A
neenakomernih sunkih in zdelo se mu je, da sliši vsak	pasji	hropljaj, upal je, da se bo zvok nagnil navzdol	A
Lajhač ni odnehal. Lajhač,	pasji,	lajdrasti, podganar, predmestni, cucek, ščene	A
Biti kukec, vse razumeti. Zaslišal je	pasji	lajež.Prepoznal je njegov kričavi pasji glas	A
je pasji lajež. Prepoznal je njegov kričavi	pasji	glas iz nedeljskega jutra.Nekje na ulici je	A
približujejo, da mi zmanjkuje zraka. Zaslišal je	pasji	lajež.To ni bilo tisto neodjenljivo tenko, kričavo	A
je tisti pomirjujoči hrup, klicanje otrok,	pasji	lajež, tam zadaj je bilo slutiti hrup pristanišča	A
bizonov brez milosti drvela čezenj. Slišal se je	pasji	lajež, kriki, nazadnje nekaj strelov.Lep hudič	A
prinašalo bo tisti pomirjujoči hrup, klicanje otrok,	pasji	lajež, tam zadaj bo slutiti hrup pristanišča	A
je dejal Ungnad, »takim podložnikom bi bil	pasji	bič predober gospodar.« Zmagovalno se je oziral	A
Potopis forever!« ENO NOČ NA KUMU	Pasji	dnevi so jemali slovo.Da bi jim ostala njih	A
katerih se vrši, so raku gorjupi dnevi, pravi	pasji	dnevi.Kajti ne samo, da mu je treba sleči oklop	A
Mož je strmel predse. Žalostni	pasji	glas je tudi njemu šel skozi mozeg in kosti	A
Vajenc!? je zategnil mojster, kot bi dejal:	pasji	drek. Vas pa, oprostite, pač ne bo vajenec prevažal	A
Lajke, ki ni bila pes, temveč zmeraj samo velik	pasji	otrok, še bolj pa me je tiščalo zaradi Gajaša	A
potlej v globok smrtni spanec. Kmalu je spoznal	pasji	les, šinje, zlato rozgo, hudoletnico, spoznal	A
krpe, vedra, pralni prašek, hoja skozi mesto,	pasji	curek, zdrobljene šipe Nininega okna in vsi	A
ves bistroumni svet šepetal, da ima na hrbtu	pasji	rep, katerega vedno tají kakor kača nogé.In	A
Pes je iz kota nepremično zrl vanj. Vsak	pasji	ljubitelj in lastnik samozavestno pokaže, v	A
božjega obličja v večno brezno. »Na, gobec	pasji,	zdaj te je konec!« je zarajala v sebi.Ali ni	A
je rekel tovariš in trčil z ostrogama. Nov	pasji	lajež.Matiček se je zagnal proti durim in zacepetal	A
mojster, da vojak ni zato na svetu, da bi stal	pasji	mrcini za častno stražo,« sem rekel jaz, ki	A
drugo važno preiskavo.’ Koj me je razumel,	pasji	sin.Besedice ni črhnil.	A
dnevi otvoril svojo pisarno, in je pričel v tej	pasji	vročini na dolgo in široko klenkati, da tako	A
kazal psom rogovilo, kar ima od praveka sem	pasji	rod za najkrutejšo žalitev, ki je ni moči molče	A
Cankarjevi večeri. Za pse moraš sestaviti poseben	pasji	spored!«Še je izrazil oča pobožno željo: »Bog	A
točke in bi se morebiti lahko priredil poseben	pasji	večer. 1.Dramatični prizor: »Boj z muco«.	A
radia posnemati mačje mijavkanje in pihanje in	pasji	lajež in ves boj in bi bil uspeh gotovo zelo	A
Torej smo pripravljeni. Pripravljeni, prirediti	pasji	večer. Prosimo pa, da nam sporočiš tisoč plačujočih	A
zanikuje z dokazi in razlogi, brate, ne verjemi mu,	pasji	sin laže!Ako kratko malo reče »jok!« ‒ tedaj	A
mrlička: »Le vzemite ga in mu ga specite, zverini	pasji!	«Nato je naglo in jezno odšla.	A
videl. Zdela se mu ni dosti večja ko doma njih	pasji	hlevček. Hudournik je odklenil, se pri nizkih	A
ustavil in previdno ogledoval hišico: Če le ni to	pasji	hlevček in v njem moja pasja žlahta, da bo treba	A
postelji in za vratom Hudournika, ki ga je nenadni	pasji	skok s treskom vred tako zbegal, da ni razločil	A
ne. Ker je bil Hudournik prepričan o veliki	pasji	uka žeji, je sklenil, da ga nauči še kaj posebnega	A
imel sedaj nekaj dni počitnice.« Drugi dan po	pasji	mali maturi je dobil gospod Kališnik novo brašno	A
nikamor. Premišljal je, kako bi premagal svoj	pasji	dolgčas. Odkar je prebival v Murki, je spoznal	A
suhljadi in stopila na prag. »Le počakaj me, tat	pasji!	« je zakričala in pograbila šibo ob vratih.Začela	A
pihala ko ris in z mirnim očesom pazila na vsak	pasji	gib.Lisko se je togoten zaletel spet vanjo s	A
Ga že ima, sem si mislil.	Pasji	lajež pa se je spremenil v tanko cviljenje	A
snažili vrat, ki jih sploh osnažiti ni mogoče.	Pasji	kremplji so v lepi, novi plesk zarisali dolge	A
napij in naužij in se zavleci nato zopet v ta	pasji	brlog.Ali tako ‒ bedak!	A
Dobim te. Zakaj moj nos poseka	pasji	smrček, če hočem, seveda.Za vsakogar bi ne sledil	A
suval ter tulil grozne kletve. »Proč, proč,	pasji	gobci, lopovi, morilci mojega sina!Vi ste ga	A
jutra je bežal po grebenih in pobočjih hripavi	pasji	lajež, ki ni odjenjal tja do poldneva.Kmalu	A
zavriska, da odjekne daleč naokrog. Vznemirjen	pasji	lajež mu odgovori, zakaj med vojno so se vaški	A
peči, o večerji na beli mizi; oj ne, on sanja o	pasji	kolibi, o trdi slami, o skorji kruha. Velikokrat	A
človeškega, temveč namesto njega zelo nežen, droben	pasji	gobček, ki se je sladkostno, vabljivo, obetajoče	A
Mati!« zakliče glasno, a klicu se odzove močan	pasji	lajež. »Je ni?« stopi še Gregorič s konja.	A
gradič, skrit v drevju. Begun za hip obstane, a	pasji	lajež se razbesni, begun se požene naprej mimo	A
spuščaje se nizdol. Za njim vrešče zalezovalci in	pasji	lajež pretresa pašaluk*. Vid beži z novo močjo	A
»Duše nima!	Pasji	je.« Vedno nove množice so vrele čez most.	A
ogrske betice, če bo katera čeznje pokazala svoj	pasji	smrček!« »Tudi mi ne bomo prizanašali Ogrom	A
rogovilaste babe. Kar se je prav blizu nekje zagnal	pasji	lajež.»Doma smo,« je Rodana dejala.	A
posihmal ne bo nič prida.« »Da, ta ti je res ves	pasji.	Nikjer ni nihče varen pred njim.	A
ruda v holmih za Savo jim nič manj ne diši.« »	Pasji	sinovi!«je zasikal Ostrorogi.»Naj se jim čreva	A
nekajkrat kinknil s trudno glavo, že ga je predramil	pasji	lajež.Straže, ki jih je bil razpostavil po mostišču	A
zavrne: »Kaj ne veš, ko že o psih govoriš, da so	pasji	dnevi blizu!O pasjih dneh je pa fletno in že	A
midva ne srečava. In sedaj si moj, lopov ti	pasji!	Ali veš, kaj je to, da si moj ‒ moj!«	A
mali Škene, »jaz vem, jaz, kakov je Sova. Ves	pasji	je in brez duše.Moj rajnki oče so znali to povedati	A
zdaj vas prositi prenočišča. Jaz sem vaš in	pasji	ujetnik. Sedaj storite, kar hočete.«	A
bo več zeblo. Pa kaj stori, ko pridejo gorki	pasji	dnevi?Ali ga je videl kdo hišo zidati?	A
obrnil obraz k zemlji in blatu in raztreseni	pasji	hrani, mu tiščal usta vanjo in sikal: »Na!Žri	A
Doma pri Molkovih so se pričeli sedaj pravi	pasji	dnevi.Oče je treskal in grmel okoli, da ni nikdar	A
govoriti ni mogel. . / . / stran 96 . / »Vrag ti	pasji!	Ti boš mene zapiral v hlev, čakaj, jaz ti posvetim	A
razburjena domišljija. A kar naenkrat jo je vzdramil	pasji	glas.Spoznala je Miklovega Kastorja.	A
Veš, to nam ni znano, da si ti tudi jak, ti	pasji	gobec ti!Kar tako nadero človeka.	A
prekleti gizdalin, kako se je našemil. Ti, ti,	pasji	sin, mi boš odvlekel Maričko.Premlatil bi, cepca	A
Ampak ne boš je dobil! Vrag te vzemi,	pasji	sin!« Sklical je komandirje in imel z njimi	A
Sedaj so težji časi. Žandarji so	pasji,	ljudi-nevoščljivcev se je treba bati.Ruski graničarj	A
Graničarja še poznam ne dobro. Vem, da so vsi	pasji	in da bi takoj streljali na človeka, če se ne	A
da bi se kje oglasil strel iz puške ali vsaj	pasji	lajež, da bi se lahko znašli v tem velikem snegu	A
da je bil graničar Lenko vsa leta do zdaj ves	pasji.	Kar je rekel Bergant, kar drži.	A
Pred odhodom je zelen od jeze, zažugal Matiji: »	Pasji	starec, kar pripravi se.Na Martinovo ne boš	A
vredna, da bi omadeževala moj meč. Zate imam	pasji	bič.« »Vaš pasji bič je slab, milostivi gospod	A
Zate imam pasji bič.« »Vaš	pasji	bič je slab, milostivi gospod, temna koža pa	A
Marija prikazala.« V soseski se je oglasil	pasji	lajež.Vsakih nekaj trenutkov se je bevskanje	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani