Dolgo pa tudi tišina ni trajala, ker je od nekod prišla četica postav z volčjaki, ki so se kdo vé zakaj zagnali v visoke posode, noro lajali, se vzpenjali in se zaletavali, kakor da hočejo pregristi jeklo. No, potem ni bilo več slišati letal in tudi pasji lajež se je oddaljil, samó veriga visokih posod je nepremično stala na ravnini kakor na mrtvem posestvu belega pekla. To-pot, to-pot, to-pot cokel ob jeklena dna pa je bil ritem agonije, ki se je nesmiselno razširjal v gluho neskončnost.