kovček (1.180)

oblečena v spodnji del njegove pižame. Potegne	kovček	izpod postelje, iz njega potegne vrv.Čez bel	A
You, lucky boy. Potegne izpod postelje	kovček	in košaro, iz košare dva klobuka in bič.Posadi	A
Jožefu, drugega sebi. Jožefu potisne v roko	kovček,	košaro in stol, čez roko mu vrže plašč.	A
potem steče k postelji in izpod nje potegne	kovček.	Odpre ga in v rokah ima revolver.	A
kateri je stal, in pospravljal nalivna peresa v	kovček.	Izbrizgaval je črnilo iz peres in vrtel pokrovčke	A
tisto jutro ne, ko je bil v kotu že pripravljen	kovček,	nista nič zinili. Okno njene sobice je bilo	A
hrbtenico, škrtnili loki reber kakor sesušeni	kovček	iz šibja.Zunaj pa sta medtem jutranji mrak in	A
v senožeti. Ko je pospravil svoje stvari v	kovček,	se je pred oknom bleščala plošča iz belih diamantov	A
III. Ko se je izkrcal, je odnesel	kovček	v kavarno, se vrnil na obrežje in sédel na klop	A
arhitekt popoldne?« »Po kosilu sem pripravil	kovček;	potem sem čakal parnik; potem sem plul po jezeru	A
preprosto in kar lepo. Postavila sta na tla	kovček,	nahrbtnik in pisalni stroj.Soba je bila še domača	A
Majcen in se obrnil. S krepko roko je pograbil	kovček,	ga veselo zavihtel na posteljo in odprl.V njem	A
zamaknil predse. Peter Majcen je potegnil z omare	kovček,	ga položil na mizo in začel zlagati vanj svoje	A
cigarete skozi okno, si oprtal nahrbtnik, pograbil	kovček	in pisalni stroj ter se po prstih splazil iz	A
bilo že vse jasno. Postavil je zraven luči	kovček	in pisalni stroj ter se vrnil v pristavo.	A
in znoj je bil še mrzel. Nato je sedel na	kovček	in se brez sleherne misli zamaknil predse.	A
nekaj trenutkov gledal vanj, nato je vzdignil	kovček	in pisalni stroj. »Pa zbogom...« je rekel	A
širok svetel krog, in sedel. Potem je odprl svoj	kovček	in vzel iz njega steklenico vina in škatlo sardin	A
posodo, ta je od moje blagajne, ta pa zapira	kovček	z dragim kamenjen. Job Rdečelasec Rdečebradec	A
možakar suva proti vežnim vratom. Trgovski	kovček	spusti na tla in skuša odpreti vrata, ki se	A
roko. Druga razume, reži se, zresni se, zgrabi	kovček	in teče.Goloriti dolgin s trakom, zajedenim	A
Naj se oglasi. Sedel je na	kovček	in nekaj iskal. Sončna očala ali ključe.	A
obraz, majava postava, ki mu ne gre s poti.	Kovček	je postavil na tla, v umazano kašasto zmes snega	A
lepo poravnane cize izvoščkov. Postavil sem	kovček	tja na prvo in stopil nazaj na peron.Slišal	A
vedel, ko bi le vedel. Razmetana postelja,	kovček	na svojem mestu.Te hotelske sobe, ti vzorci	A
ta hip in nemudoma odpotoval. Toda kje imam	kovček,	bi vprašal on.Kovček? bi vprašal jaz.	A
Toda kje imam kovček, bi vprašal on.	Kovček?	bi vprašal jaz.Nimam kovčka.	A
Vstal sem in začel naglo pospravljati sobo. V	kovček	sem metal vse, kar mi je prišlo pod roke.Nekaj	A
sedel na posteljo. Dolgo sem gledal v usnjeni	kovček.	62 Zadnje dni po mestu rogovilijo velikani	A
nekaj praznih steklenic. Pri vratih je stal	kovček,	pospravljen in pripravljen za odhod. Izkušeni	A
Franciju zgodilo. Dekle je odprlo njegov poslovni	kovček	in usulo vsebino na kavč.S krempljastimi gibi	A
njegov žepni računalnik, očala, visoki je vzel	kovček.	To je strašno, je pomislil, strašno, kaj se Franciju	A
Liki vtelešna tuga in obup se je sklanjala nad	kovček,	v katerega je zlagala Štefanove stvari.Nekaj	A
Poljubila ga je in položila na perilo.	Kovček	je bil poln.Še enkrat je pregledala starka vse	A
Še enkrat je pregledala starka vse, nato je	kovček	zaprla. Ključ je žalostno zaškrtal.	A
Starka se je po vsem životu stresla. V	kovček	je zaprla svoje srce, vročo ljubezen, svojo	A
in obup. Zajokala je in glavo naslonila na	kovček.	‒O, Štefan, Štefan, ‒ je ihtela bridko, ‒ ti	A
ti moj zadnji, edini! Vrele so solze, močile	kovček	in padale na tla.Koliko je bilo takrat solz	A
vzdih jo je vzdramil. Začudeno je pogledala	kovček,	ko da ne bi vedela, zakaj je tam.V trenutku	A
‒Hodi sem! ‒ ga je poklicala nežno k sebi.	Kovček	je odprla. ‒Glej, tu imaš srajco, gate, robce	A
njem. Utihnila je in položila molitvenik v	kovček.	‒Tako.	A
zloženo, ‒ je dejala tiho ko da govori zase.	Kovček	je zaklenila in izročila ključ Štefanu. Stara	A
je kriknil Štefan še enkrat, nato je pograbil	kovček	in šel proti vratom.Ostali so ga spremljali	A
zalajal. Ko pa je zagledal v Štefanovi roki	kovček,	je stisnil rep med noge in tužno zacvilil.Pred	A
govorica. Preplašeno je dvignil glavo, pograbil	kovček	in šel proti širokemu hodniku, pred katerim	A
priletel nazaj. Ko je potem prevrnil svoj leseni	kovček,	je v njem votlo in slutljivo zaropotalo. Ko	A
Zvečer je Malačiči dvignil iz prtljažnika	kovček	s frajtonarco in ga je postavil pred Lepca.	A
stopi na prag, komaj da se ga s čevlji dotika,	kovček	je prizanesljiv, uvideven in ne vleče k tlom	A
dalo stlačiti pod en pokrov, hvala bogu, da je	kovček	privolil v to, saj ni popotnik ali romar, temveč	A
ni res, on sam se je pripetil samemu sebi. En	kovček	je popolnoma zadosti, kaj bi počel s številnejšo	A
tega ne vem zagotovo. Ali je Tjaž postavil	kovček	in najlonsko vrečico, kjer so si prizadevali	A
hodi se. Zavijal je tostran in onstran, deval	kovček	iz desnice v levico, hkrati pa najlonsko vrečico	A
mrtvimi vrani iz levice v desnico, tako da sta se	kovček	in vrečica srečala pred popkom.Orientiral se	A
na mestnem peronu, oče si je natovoril Tjažev	kovček	na rame in zaorala sta stezo skozi gnečo, nekateri	A
prvič njuna hoja, tik drug za drugim, drugič	kovček	na rami, ko so ga vsi drugi nosili v rokah,	A
bo moral opravljati Tjažek sam, zato je snel	kovček	z ramen in zašepal v ulico, ko je odšepal po	A
se poslovila, Pipan je izstopil. Izročil je	kovček	vozniku, sam je šel peš v mesto, jaz za njim	A
pogledal se v zrcalu za dva krajcarja, pa hajdi po	kovček.	Nič se ni domislil, da bi zgrešil pot na kolodvor	A
mu poslali nekaj denarja, in zdaj gre še po	kovček,	ki bo poln jabolk in prekajenega mesa. Tedaj	A
v veži je privlekla veliko škatlo in obsežen	kovček,	v svoji omari je imela manjši ročni kovček,	A
kovček, v svoji omari je imela manjši ročni	kovček,	vse troje je natlačila z obleko in perilom.	A
bi vse vlekla s seboj, in je vzela le ročni	kovček.	Drugo je pustila.	A
kosila . / . / stran 177 . / ne žene. Škatla in	kovček	sredi sobe sta ga opozorila, da se je moralo	A
ji ponujajo za nosače in se pričkajo za njen	kovček.	To ga je zanimalo.	A
To ga je zanimalo. Ali jim bo dala	kovček	ali ne in kateremu? Bližal se je stražnik, Stanku	A
Pa ko je stopil v prodajalno in je segel v	kovček,	mu je namesto vrečice prišla v roke hlačnica	A
od mize in se razkropili, Janez je pa zadel	kovček,	da gre h kajžarju Antonu. Mokar ga je gledal	A
domu. Za vrati na klopi je stal »amerikanski«	kovček,	oče Anton, mati in Janez so sedeli za mizo,	A
Kar grem.« »Ančka, ponesi mu	kovček	do postaje!Jaz grem tudi z vama.«	A
začel navijati vajeti krog zavore, da bi šel po	kovček.	Takrat pa je stopil neznani mladenič	A
se bomo zabavali!« Vtem je hlapec prinesel	kovček	in ga natovoril na kozla. »Dober začetek	A
ji je silila v grlo. Ozrla se je na odprti	kovček,	iz katerega je snoči izložila prtljago - in	A
prišel moški, ki je v eni roki tovoril velik	kovček	iz lepenke, v drugi pa potovalko. Kovček je	A
velik kovček iz lepenke, v drugi pa potovalko.	Kovček	je imel prevezan z vrvjo in tako nabasan, da	A
Odskočila sem, ker sem se bala, da mi bo njegov	kovček	priletel na nogo. Sploh ne!	A
ga zlagala v črno prepleskani leseni vojaški	kovček,	označen s črkami L. G. Izdelal ga je oče Kotnik	A
dovoli, da nese Janez z njimi Lovrekov vojaški	kovček.	Na orožniški postaji ga je sprejel	A
poslušno stopi k železniški progi in odloži	kovček.	Mnogi pritisnejo bližje, ogledujoč ga ko ujeto	A
knjige, pred mizo velik, že do polovice poln	kovček.	Sredi izbe Polonij, ki prešteva in urejuje ovratnike	A
pospravljal obleko, polagal obleko in perilo v	kovček	in debele kaplje so padale od čela na lice,	A
tako dobro ve kakor jaz ...“ Zalučil je srajco v	kovček,	toda takoj je pokleknil in je izgladil z dlanmi	A
noge brez strahu ...“ Zaklenil je do vrha polni	kovček	in je šel... Ko se je odpeljal vlak s postaje	A
brezkrajnosti. . / . / stran 56 . / Pustil je	kovček	na kolodvoru ter se napotil v mesto kakor je	A
po čelu, potem pa zamahnil z roko, pograbil	kovček	z gatami in drugimi cunjami, ter odhitel s svojo	A
Bil je Nande. V roki je nosil majhen	kovček	in opravljen je bil kakor za dolgo pot. Polonica	A
stal je v kotu še težak z železom okovan zaprt	kovček	brez ključa in na steni je visela draga puška	A
živio!« Izpivši, starec vstane, odpre okovan	kovček	v kotu svoje izbe in izvleče majhen zvezek pisem	A
Langman k meni in njegov sluga za njim nosi težek	kovček.	‚Shrani mi tole do jutri, da mi ne bode treba	A
radovednost, izveš pa gotovo, kaj je,’ pravi, da	kovček	v kot in me sili, naj grem ž njim. Res odideva	A
se mi vzdigne strašen sum, zakaj mi je baš on	kovček	v stanovanje postavil, zakaj mi ni hotel računa	A
Vtem že sede na enovprežni vozič ter uravnava	kovček	in nekaj škatel poleg sebe.Voznik, širokopleč	A
na zadnjo klop v kotu debel plašč, dežnik in	kovček,	katerega je prinesel z voza. Sodnik	A
»Skoro bi ti želel, da ti zgori tisti tvoj	kovček	s tremi pari nogavic!Morda si ga celo zavaroval	A
pristudilo življenje.« Rokopis spominov položi v	kovček,	iz njega pa vzame nabit samokres in se napoti	A
Vse to bom pustil. V	kovček	bom zložil samo nekaj najnujnejših stvari in	A
običajnem in vsakdanjem dogodku. Imata vsaj Ferenčev	kovček?	« »Nič nimava, nič,« je siknila Josefina.	A
moti spomin, če ga sploh še kaj imam. Ferenčev	kovček	pa mi je bil tako znan ... in Ferenc ... zakaj Ferenc	A
težkim kovčkom in ga prosi, naj ji pomaga odnesti	kovček	do avtobusa, Najbrž je mislila, da je Pineau	A
železniški uslužbenec. Minister vzame brez besed	kovček	in ga s težavo prinese do avtobusa.Tam mu gospa	A
se je podpisal takole: »Mark Twain in popotni	kovček.	« Ko se je vrnil z znamenitega potovanja po Evropi	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani