koč (608)

naslonim na svoje okno, oziram po krovih se bornih	koč.	Sto misli mi burnih hruje po glavi.	A
zdaj v svetišče mirno med gorami sredi slamnih	koč,	kjer sem duši bolni, divje-sami izmoleval moč	A
v poletno noč. Vse polno gleda vejic mi iz	koč,	obstal tam sveti Janez je, gredoč v poletno	A
v poletno noč. Vse polno gleda vejic mi iz	koč,	obstal tam svet Janez je, gredoč v poletno noč	A
razlival ti si vonj sladak kot božji blagoslov krog	koč.	Zakaj mi sahneš, nagelj, vem: med korenine se	A
Zdaj vračamo se na domove zapirajo se duri	koč.	Še v snu prižiga nam kresove čarobno lepa kresna	A
bali svoje nemirne živine za lesenimi stenami	koč,	nemirne noči, otrok, jokajočih v snu, cvilečih	A
od stogov do tolmunov, od mokov do drvarskih	koč	kaj lahko prišla v kraj, v homatijah in nepredvidenih	A
pod temi strehami od grebenovega vznožja do	koč	v položinah. Vas, ki vse vidi in vse	A
pa ima komaj trideset tod in tam raztaknjenih	koč.	Ura je bíla enajst.	A
Lavdona Štimanega so štele Butale že trideset	koč	in je Lavdon Štimani imel najdaljšo in najbolj	A
Še preden je dospel župan do prvih butalskih	koč,	že je bil moker skozi plahto in skozi vse, kar	A
rekla. »Ker ste vajeni samo velikih planinskih	koč.	Toda vsa je moja in samo moja,« je zavrnil tetino	A
turizem malo cenjen. Po gorah ni bilo zidanih	koč,	kakor so danes že po vseh visokih planinah.	A
po kolovozu proti domu. Ne daleč od praznih	koč	sem zagledal ob poti reven križ.Še je bilo možno	A
boji. Žal jim je bilo sočne trave murave krog	koč	in hlevov. Te trave goveja živina ni marala	A
v sotesko med Stolom in Macovško planino. Do	koč	je bilo treba vkreber.Na planini je bilo takrat	A
planini je bilo takrat kakih enajst pastirskih	koč	‒ cela vas.Danes stoji tam prevzeten gosposki	A
stoji tam prevzeten gosposki planinski dom,	koč	skoraj ni. Hitela sva, da bi prišla pred nočjo	A
ni. Hitela sva, da bi prišla pred nočjo do	koč.	Iz vseh se je kadilo.	A
obdelanim poljem; na rebri je slonelo nekaj	koč,	ob cesti je samotarila majhna trdnjava.Pred	A
je stopal skozi vas, po položnem klancu, mimo	koč,	ki so spale gluho spanje brez sanj.V temi je	A
pomežiknil. Ob pogledu vegastih, polrazpadlih	koč	in zanemarjenih klancev mu je postajalo še neprijetnejše	A
tudi dvorišč ni več in dimnikov, še par nizkih	koč,	par pustih, tihih vrtov -- in tam polje, tam	A
za seboj vso vas, par nizkih, s slamo kritih	koč.	Cesta se je vila navkreber, nad visokimi, ilovnatimi	A
kamenjem ograjena, je vodila mimo zadnjih umazanih	koč,	mimo skednjev in kozolcev v hrib.Nato ji je	A
klancih je stalo par siromašnih, s slamo kritih	koč,	ki so gledale dol z mrkim pogledom, kakor zapodene	A
dalje po dolgočasni ravani, mimo polrazpalih	koč	in preperelih samotnih dreves ...Videl sem jo	A
odprle koče, plaho skrite pod skalami. In iz	koč	so prišli ljudjé, upognjeni in trudni; sila	A
»Indat*, indat!« Iz	koč	planejo moški s handžari in dolgimi puškami	A
in seljaki hite v zbor: z brd se usipajo iz	koč	doli h Korani, nekateri peš s puško, drugi s	A
kašč mora vse z Azijatom. Nato huškne iz vseh	koč	plamen, a vojska se spusti doli h gradu poskušat	A
samoto. Poletna noč diha skozi ožgana rebra	koč,	le Vid molči s svojim vrancem pred tiho, mrtvo	A
gleda, čaka, ali nikogar ni. Pač, gori od	koč	se utrgajo tri gore, trije kmetje se zamajejo	A
pastirskega naselja na Veliki planini, do dveh	koč,	ki ju je imel v najemu razredničarkin znanec	A
Menda ne bomo Slovenci hodili in postavljali	koč	samo po dolinah in nižjih planinah, na vrhu	A
avstrijsko društvo postavila v naših planinah še več	koč,	tudi v triglavskem pogorju.Gorski turizem se	A
planinah smo mi gospodar. Ne more se sredi naših	koč	šopiriti nekakšno pločevinasto strašilo.In to	A
Ko bi le imeli kaj več zavetišč in svojih	koč!	Prav tedaj sta se spodaj, pod Malim	A
Slovensko! »To bo planinska koča vseh	koč!	Najvišja v triglavskem pogorju in največja!	A
ob letu osorej bo tu stala koča. Koča vseh	koč.	Mati vseh planinskih mater!«	A
da veje iz nje - smrt! KREDARIŠKA MATI VSEH	KOČ	Desetega avgusta leta 1896 je bil zame	A
ploskanjem. »Triglavska koča, ti si mati vseh	koč!	« sem ji rekel ob slovesu, ko smo se spuščali	A
najboljšemu vodniku in največjemu graditelju	koč	na Triglavu...Če ne bi imel ob sebi takšnega delovodja	A
Živel, Požganc! Kar je	koč	na vrhu in ob vznožju Triglava, vse so tvoja	A
nekaj sem ga tudi preložil na račun triglavskih	koč,	pri tem pa sem pazil, da njena glavnica ne bi	A
jeklenih vrvi, smo jih napeljali mi, kjer ni bilo	koč,	smo čez noč postavili kočo mi...« »No	A
hišico v Vratih, nedaleč stran od mojih dveh	koč	oz. domov - hišico za oddih pa je imel tudi	A
pa, če so orgle manj pomembne od triglavskih	koč?	!«Očitek je letel predvsem name, kajti prav župnik	A
drugega. Brez božje pomoči tudi triglavskih	koč	ne bi bilo... Pa se ne bi rad poslovil	A
nasprotnem bregu čepelo je pač nekoliko revnih	koč	in dim se je vzdigoval s slamnatih streh - ali	A
je novo hišo, ki se je čedno razločevala od	koč,	katere opaziš po tem hribovju.Hiša, dasi lesena	A
Koder smo hodili, so prihajali ljudje iz	koč	in vsi so povpraševali: »Jezus ‒ kaj je naredila	A
svetlobi in opazil je, da je dospel do prvih	koč.	Pred njim je čepela domača vas, kup slabih lesenih	A
njim je čepela domača vas, kup slabih lesenih	koč,	ki so se v luninem svitu videle še bolj uboge	A
/ . / stran 40 . / in jadrno so pluli mimo	koč,	mimo cerkve iz vasi.Povsod so šumeli valovi	A
je tačas težko živela vasica otožnih lesenih	koč	in z majhnimi okni strahóma napol gledala v	A
svoja klapouha ušesa nastavlja ob stene naših	koč	in ki po cestah voha za bogatimi tovorniki,	A
ukazu. Potlej so kmalu prišli do višenjskih	koč,	odkoder je pot šla na grad. Prav tačas pa je	A
ropa. Višnjani sami so se začeli kazati iz	koč	in čuditi tujcem. Nekateri so strmeli od daleč	A
ugovarjati razdraženemu bratu. Ko sta prijahala do	koč	pod gradom, je Majnhalm pred Vitogojevo kočo	A
okoli vogalov lesenih, nizkih, s slamo kritih	koč	in plaho pod streho podili bosopeto otročad	A
drl, kakor bi ga iz kože deval. Izpred vseh	koč	so ženske zmerjale in vreščale nad Navihancem	A
je razlegel glasen krohot. Vse je stopilo iz	koč.	Tudi Ostrorogi in Sinjeoka. Navihanec je pa	A
ognjiščih ogenj nikoli ni zamrl. Izpod slemenov	koč	se je noč in dan kadilo. Koliščarji so se vsi	A
naznanili psi. Kuštrave glave so pogledale iz	koč.	Sulca ali Tura pa ni hotelo od nikoder biti	A
spet dobro, čeprav nista nič govorila. Mimo	koč	in nad slemeni in spodaj skozi kolišče je pa	A
na sleme dvignjena bruna. Ogrodja vseh treh	koč	so kaj hitro rasla.Jelen sam je le redkokdaj	A
prelijali nizki zadnji žarki pred zatonom. Troje	koč,	večja in dve manjši, so daleč metale svoje sence	A
nehati. Pod silno težo so začela pokati ogredja	koč.	Ostrorogi in oba mladca so imeli kar dovolj opraviti	A
Oblajala jih je tropa psov. Za njimi so iz	koč	in od vseh strani pritekli otroci in prodajali	A
na vodi. Na mostiščih so hodili ljudje okrog	koč.	Naravnost prek njega je letel dolg klin kričavih	A
manj za brunčevje mostišč ali za ogredje novih	koč.	Za dolbenje in izžiganje drevakov so bila pa	A
Kolišče je oživelo. Iz vseh	koč	so pritekli moški in mladci in ženske in otroci	A
treba bati pomanjkanja. Vendar je hodila okrog	koč	na mostišču potuhnjeno kakor sestradan volk	A
Čokati Buš pa komaj sam sebe premetuje okrog	koč,	čeprav nihče ne zna tako izdelovati orodja kakor	A
Kar nikamor se ni videlo. Komaj slemena	koč.	Kljub pustemu jutru je na kolišču Ostrorogega	A
pomešan z vzkliki začudenja. Vse je drlo iz	koč	k ograji.Najbolj so vreščali otroci.	A
kaj kmalu zagledal na nizki vzboklini skupino	koč,	ograjenih z razpadajočim plotom.Zavonjal je	A
sivolasega poglavarja oboroženi mladci in možje. Iz	koč	so prihajale ženske.In otroci so tekali naokrog	A
vsakdanje življenje. Lastovice so ščebetale okrog	koč,	švigale nad vodo sem in tja, pridno lovile mrčes	A
/ Objemala je nekaj na hitro postavljenih	koč.	Sredi nje pa je gorel velik ogenj.	A
je ležala kaka zavržena cunja. Iz odprtih	koč	pa je zaudarjal kiselkast vonj.Naselje na trdini	A
in kož je bilo, da so bile vse vnanje stene	koč	ovešene z njimi. Vztrajnemu Volku se je očetovo	A
blago in ljudi. Vsako jutro iz večjega števila	koč	se ni več pokadil dim.Ognjišča so ugašala in	A
vrhu klanca, kjer zdaj na Peščénjaku stoji več	koč	ob veliki cesti, bila je v tedanjem Črtkovem	A
popravljat tamore, so povedali, da na Jezercih okrog	koč	raste tako gosta in visoka murava, da se noga	A
da je nedolgo pred njimi stikal medved okrog	koč,	odtisnil veliko sled in se skoraj na pragu rodinske	A
zadovoljen pa je pogledal zelene planjave do	koč	na Zelenici in še više gori, kjer je bila ruša	A
Pa ga ni nič skrbelo. Zadnji je pripasel do	koč	Podrobarjev trop šaljivi Blaž Podgošar, brez	A
Kar za mano pridi.« »Bom.« Marko je zginil od	koč	in pod noč je počila na vrhu Bukove peči Pokljukarjeva	A
in majerice so zvečer do teme pohajali okrog	koč,	zjutraj pa so, premalo naspani, še s soncem	A
preden se je zbudil. Zadnji je gnal trop od	koč.	Sonce je sijalo že več sežnjev visoko iznad Bukove	A
strašno kletev in se pognal v Marka. Izpred vseh	koč	so gledali ljudje, le Podlipnikova je bila zaprta	A
pogledal Marka: »Kakšno crko pa prevlačuješ okrog	koč?	« Marko je Podlipniku zameril obsojajoči pogled	A
mrliča, tovariša po stanu in srcu. Od mačevskih	koč	so prišli štirje možaki.Pripeljal jih je Koraček	A
»Kaj se pa ti potikaš pod noč tako daleč od	koč?	« »Zato, ker sem v vsaki koči samo za napotje	A
s Poljške planine in s Prevál. Od mačevskih	koč	pa so pripodrkovali Korošci. Primoževega Marka	A
se je, da se je čez dan komaj prestopal okrog	koč.	Mežkov Joža je pogrešil eno jagnje.	A
gnal na pašo. Drugi tropi so se vrteli okrog	koč	in psa, Volkun in Ravs sta se dolgočasila pri	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani