nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Med vigilijami, h katerim so se zbirali tudi oni, ki niso bili namenjeni na pot, nočni bedečneži s splašenimi obrazi, puhteči od mokrote, ki je ves teden oblivala vas, hrib in dolino, da bi se to noč naenkrat razjasnila v hladno mesečno srebrnino, vonljivi od strahu, ki je mezel od kože, med nočnim bedenjem, od katerega so zatekale veke, med vigilijami so v medlo razsvetljeni cerkvi s sten odmevali nemi kriki sovraštva in kriki bolečine s križevega pota na stenah. Obraze rimskih vojakov, obraze brezzobih surovežev v rdečih oblačilih, njihova votla in režeča se usta, raztegnjena v brezzobi krohot, so osvetljevali migetajoči plameni sveč, osvetljevali so sklonjene glave kmetov, ki so se bali svoje nemirne živine za lesenimi stenami koč, nemirne noči, otrok, jokajočih v snu, cvilečih prašičev, butajočega goveda, senc, ki so švigale zgoraj okrog zvonika. Blede obraze in žebrajoče ustne, sklonjene oči, ki se niso upale dvigniti k podobam na
stenah in v oltarjih, k podobam strašnega mučeništva na stenah, k podobam bolečine in trpljenja, ki so jih dobro poznali iz jutranje in dnevne svetlobe, od nedeljskih maš, ko so bile to samo slike, samo podobe, zdaj pa so naenkrat postale v svoji nočni gibljivosti resnične, kakor so bili resnični oni sami.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani