hudoba (55)

GLAŽEK (piše): In ženinovo ime? ANŽÈ Anžè	Hudoba.	GLAŽEK To je grozno ime!(K Jaku): Kaj mislite	A
célo moje premoženje. GLAŽEK In kaj ji Anžè	Hudoba	nazaj pripiše? ANŽÈ Drugih devet sto.	A
Micka? MICKA To se ve, da. GLAŽEK Anžè	Hudoba	in Micka Zanétovka se bosta narprvič tukaj podpisala	A
Če dalje veča je svitloba, Da bi peklenska te	hudoba	‒! Še tega mi je bilo treba, Kar izpraskala	A
Nato pa je jezno zavpila za mano: -	Hudoba	si ga si! ...V pekel ga boš šel boš! ...	A
jaz ne pravim tako; jaz zavpijem: primojdunaj,	hudoba	me že sliši.Alo! pa pero v kremplje in piše	A
dobivajo?« »Z božjim dopuščenjem, fant, hodi	hudoba	okrog in išče, koga bi požrl.« Kaj bi se pač	A
strah obide človeka! Ali se mu ni že enkrat	hudoba	prikazala?« »Kaj ena!« popravlja drugo ženšče	A
govoriš!« ga posvari Pečarka. »Mati, ali ni ta	hudoba	izdal našega Jurija?« »Če se je pregrešil, ga	A
proti jezeru in začel molitve in zarotitve: »	Hudoba,	po kateri poti si nedolžnega noter potegnila	A
mutasta povrhu, pa ti vidi naravnost v dušo. Voha,	hudoba.	« Obračal in premetaval se je do jutra brez spanja	A
moč. V grehih se valjaš; ko mož preliva kri,	hudoba.	Fej te bodi ‒ tebe in Matica in te halodre!«	A
moji neprijazni besedi naproti. Pa je vzrasla	hudoba	v njegovi krvi in sem ga po krivici stepel in	A
Kaj me res ne poznate, gospodine?« »Ti si	hudoba!	« zaječal je Janez Sonce.Kakor strela je planil	A
tlačana.« »Da, ona, to vsi povedo, je prava	hudoba.	In zmerom je na preži in voha za njim, rada bi	A
kos.« »Da, mir in složnost sta nam potrebna,	hudoba	babja pa ti brusi jezik in kleplje zdrahe ...	A
pravem mestu, čeravno je naroden. Kako se ti,	hudoba,	predrzneš mene ciganu primerjati in celo lepo	A
je skozi okno neusmiljeno škropiti in vpiti: »	Hudoba,	poberi se, hudoba, poberi se!«Ali hudoba pred	A
neusmiljeno škropiti in vpiti: »Hudoba, poberi se,	hudoba,	poberi se!«Ali hudoba pred vrati se ni hotela	A
»Hudoba, poberi se, hudoba, poberi se!« Ali	hudoba	pred vrati se ni hotela pobrati. Trkalo je čedalje	A
povedati ‒ Bog jim daj mir in pokoj v grobu; saj ta	hudoba	Sova ga jim ni dal, samo zato, ker so mu enkrat	A
sodbi, onadva ne, tako si menda ta potuha in	hudoba	misli.« »Otroče je bilo menda na pol že iz uma	A
Prav zares.« »	Hudoba	grda.Zastrupiti ga hoče z mišjico.	A
svetu, tako je bil prijazen z menoj.« »Tudi	hudoba	lovi duše na sladke limanice,« je razsodila	A
ogibal. Hiš, polja in vrtov se je bal kakor	hudoba	križa.Če so ga Logarjevi povabili, da bi šel	A
svetu! Noben človek si ne more misliti, kolika	hudoba	tiči v tej spaki.Pravijo: Gorje si ga otrokom	A
kadar jo nataknem na žebelj ali na iglo.« Ta	hudoba	v človeški podobi se ni rodila v kmečki hiši	A
Hvala bogu, da ni bilo nič hujšega. To ti je	hudoba,	ta Bedanec!Pa usmiljenja ne pozna prav nič	A
naj ukanim Bedanca in niti oči ne zatisnem ...	Hudoba	je Bedanec, velika hudoba.Zato pa moram jutri	A
oči ne zatisnem ... Hudoba je Bedanec, velika	hudoba.	Zato pa moram jutri pobegniti.	A
je mislil. »Kar privoščil bi mu, ker je taka	hudoba	...Smejal bi se jaz in bi še celó pomagal môri	A
nemilo prasne po kosmatem obrazu. Pa se ustraši	hudoba,	tako ustraši, da pobegne z naših gorá in ga	A
da bi pretepaval poštene ljudi ... O, le čakaj,	hudoba!	Pride Kosobrin in me povede na svoje domovanje	A
‒ »Muzelj, lagal si se ‒	hudoba	ne more imeti moči do tega stasitega mladca	A
navzdol. »Grbast je in kozav in mu radi tega sedi	hudoba	naravnost v srcu.A primem ga enkrat in strupen	A
izginil v sivem mraku in v črnem gozdu. »Šla je	hudoba	‒ mimo mene je šla!« je zasopel Gab in si je	A
pomaga nič!« je odgovoril Gab. »Tu je bila spet	hudoba,	v stajo je skočila, pograbila ovco in izginila	A
podregal med rebra. Ubežal sem mu, ker jo je	hudoba	pocedil naravnost za mano.Vsak čas bo tu in	A
jaha in frči nad gozdnimi vrhovi, kakor bi ga	hudoba	obsedla. Pod dolgem letanju potisne baba brezovko	A
premišljal o izvirnem grehu neugasne žeje. In	hudoba,	ki ne orje in ne seje, temveč le preži, kje	A
kje bi ulovila kako krščansko dušo v past,	hudoba	je zapeljala Luko, da je šel brskat in stikat	A
je tolažil zajeten dedec z višnjevim nosom. »	Hudoba	ga goni!Maček ima devet hudičev v repu!«	A
popade za nogo; vržem se k vratom, pa me neka	hudoba	tako hudo brcne, da priletim samemu vragu na	A
nikogar ni bilo, ki bi ga vsaj z nogo ne sunil. »	Hudoba!	Ali vidite, kako peklenske oči ima!	A
lahko darujem samo kako uro ekskvizitnih muk! A	Hudoba	je ravno obljubila, da te bom lahko za večno	A
Škofje Loke dvakrat prikazal igrico Lahko noč,	Hudoba,	lutkovno gledališče Fru-fru iz Ljubljane pa	D
naj se spomnim Frana Levstika; kaj ni že on,	hudoba,	klical kritike?Prešeren, nespravljivi zajedljivec	D
nevarnost nanje v družini, kjer je »baba« utelešena	hudoba,	kar uprizoritev potrdi s pretvorbo protagonistke	D
pesmi, »obscen« rimajo z »zelen«. Wicked - torej	Hudoba	- je predzgodba Čarovnika iz Oza.Oziroma: gre	D
zastavo identitete. Ni sluzasta samo bakterijska	hudoba,	tudi mi smo v želodcu in črevesju polni sluzi	D
je napravico vtaknila v torbo, misleč, da bo	hudoba	boljkone tiho.A zmotila se je.	D
»Ne dam, ker mati ne pustijo.« »Oh ti	hudoba	stara, a kapljice za oči sem pa lahko zrihtal	D
Repati in kosmati	Hudoba	grda Naša srečanja so bila sicer običajno v	P
bilo junaka, ki bi jo spravil do tja. Tako je	hudoba,	ki so jo poimenovali Lepi, prišla k Viti.Seveda	P
čaka, dočaka. Tako je prišel dan, ko je tudi	hudoba	odšla v novi dom in smo od veselja ploskali	P

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani