Gotovo si popred, ko so bili gospod pri tebi, kakov smrtni greh zamolčal.« In ko je Krjavelj našel v neki črepinji, s pajčevino zavlečeni, žegnano vodo in oljkovo vejico od cvetne nedelje, začel je skozi okno neusmiljeno škropiti in vpiti: »Hudoba, poberi se, hudoba, poberi se!« Ali hudoba pred vrati se ni hotela pobrati.