gernau (122)

Jako se čudim, da pogumni ulanski častnik baron	Gernau	ne more najti pota iz čarovne zanke, v katero	A
pogorske nimfe. Še bolj pa se čudim, da ima gospod	Gernau	tako slab spomin, da celo navadno svetno damo	A
divno družabnico Apolovo!« Jezdec, ali baron	Gernau,	kakor ga je imenovala grofica Veronika, je sprva	A
No, menim, da nisem storil nič napačnega.	Gernau	morda se zopet zaljubiš!Za ‒ štirinajst dni	A
koscem močno imponiral. Čez pol ure je bil	Gernau	doma, na Razboru. Ustavil se je pred visokimi	A
premišljuje na novo svoje jutranje srečanje. Baron	Gernau	je bil lep mož in, kadar je korakal v svoji	A
vse, prav vse brez izjeme. Tak je bil baron	Gernau;	Rogulin pa je imel tega tovariša že zaradi tega	A
ni vedel ali pa povedati ni hotel. Tu pride	Gernau.	»Za vraga ‒ kje pohajkuješ vedno, Vinko?	A
obadva Žerinje.« ‒ . / . / stran 35 . / »Dobro,	Gernau,	bodeva imela vsaj malo zabave; posebno ti, ki	A
novost, katera ju mora jako zanimati. »Baron	Gernau	ni neprijeten mož in, ako nam pripelje svojega	A
tega imena v obližju, Vika. Kdo je ta baron	Gernau?	« povpraša nekako radovedno teta Amelija. »Ah	A
mu na ves glas zasmejala. Ta je namreč baron	Gernau,	lajtnant pri ulanih, in sedaj na dopustu pri	A
njegov, sin sestre rajnkega, kakor mi je pravil	Gernau.	Slikar je.«	A
zapazil tega. »In meni se dozdeva, da baron	Gernau	že izpolnjuje svojo obljubo,« vzklikne Veronika	A
Veronika se nasmehne. »Baron	Gernau	me je že vajen,« pravi, uravnavši svoje delo	A
bleščeča oficirska uniforma. . / . / stran 48 . /	Gernau	‒ ta je bil s prijateljem svojim ‒ bil je že	A
Čez pet minut sta bila pri damah.	Gernau	predstavi svojega prijatelja.Akoprav je oko	A
Napovedali ste se na jako zanimiv način, baron	Gernau!	« povzame grofinja besedo; »obžalovala sem vašo	A
grešnika, imate dokaz že pred seboj,« odgovarja	Gernau.	»Hvalila sva oba to nesrečno Ulisovo usodo mojega	A
oči več vidijo nego naše navadne,« pritrjuje	Gernau.	»To se pravi ‒ hočejo več videti in si pripisujejo	A
Jaz sam ne vem tega!« . / . / stran 51 . /	Gernau	je medtem pričel z materjo grofinjo in s teto	A
Zahajala sta pogosto tja, bodisi vkup, bodisi	Gernau	sam, kadar je prijatelj njegov doma imel z Andrejem	A
istini pa po svoji lastni izkušnji in volji.	Gernau	je jahal in hodil okoli in po vseh bližnjih	A
deževnega dne v početku julija, ko je ležal	Gernau	v ateljeju svojega prijatelja na starinskem	A
spraviti na platno;« ‒ tako govoreč preloži	Gernau	svoje ostrožene pete in pogleda po strani na	A
torej hudoval nad menoj!« . / . / stran 55 . /	Gernau	pri teh besedah zopet preokrene nogi in navidezno	A
Kaj meniš?« Vinko, malo čuteč, kam meri	Gernau,	potegne s čopičem po paleti in vpraša, na smešno	A
Pomisli, kaka Juno bi bila to.«	Gernau	je govoril to, močno pušivši svojo cigareto	A
Kratek molk nastane.	Gernau	povzame zopet prvi besedo: »Pa naslikaj kaj	A
omenjeni nalogi?« »Ti si pa danes jako čuden,	Gernau;	ali te je deževno vreme tako poetičnega naredilo	A
odgovarja Vinko, položivši svoje orodje iz rok.	Gernau	sede na svojem ležišču. »Jaz te ne umem,« pravi	A
ter si kakor skrivnostna sfinga,« odgovarja	Gernau.	Oba molčita nekoliko časa in slikar meri pot	A
Naenkrat obstane pred baronom. »	Gernau,	ti si močno zaljubljen!« izusti počasi in z	A
nespametna misel?« Tako besedovaje se je zviral	Gernau	po svojem ležišču, kakor da mu ne bi bilo možno	A
»Da, enak v enakih slučajih! Le molči,	Gernau,	že tvoji odgovori so mi dovolj.Zaljubljen si	A
vedno bolj se od kriva tvoja srčna bolečina!«	Gernau	vstane in koraka na tihem žvižgaje proti oknu	A
zaničevanjem bi ti dejal: butelj! ‒ Pojdi, pojdi,	Gernau	‒ če hočeš, naslikam te ko Toggenburga na platno	A
in njeno ime!« »Le čakaj!« pravi na kratko	Gernau	in bobna venomer po oknu. Vinko vzame zopet	A
»Posel z Žerinj je prinesel pisma.« »Ah ‒	Gernau,	glej!Povabilo za jutri k izletu na Ravne,« pravi	A
danes doma, Vinko?« vpraša čez nekoliko časa	Gernau.	»Da, delati še hočem in potem imam Andreju še	A
»Prav ‒ pa ne kraljici,« dostavi smejoč se	Gernau.	»Sedaj pa izjaham še pol ure!«	A
zaupanja v svojo lastno moč?« vpraša smehljaje se	Gernau.	»Samosvestno zaupanje!	A
Rogulin,« reče in zavije pogovor na drugo stran.	Gernau	je uprl srpo svoj pogled v prijatelja. Kmalu	A
in potem se je delila družba v obe kočiji.	Gernau	je vzel voz, v katerem se je bil s prijateljem	A
grofica Veronika je prisedla k njemu. Vozil je	Gernau	sam. Grofica Amelija in baronica sta povabili	A
razval; od tod je treba peš korakati kvišku.	Gernau	je vozil z iskrimi Rogulinovimi konji in je	A
glasen, nagajiv krik je zadonel za vozom.	Gernau	je bil srečen.Pustil je dirjati konja, kolikor	A
na katerem je stala stara razvalina Ravne.	Gernau	je bil že voz zavil k bližnji gostilni, kjer	A
tako urni ste!« kliče že na dvajset stopinj	Gernau,	ki je bil s svojo družbo došel bliže. Teta Amelija	A
razgovoru ter med različnimi igrami, katere je uvel	Gernau,	potem ko so se vsi že naveličali občudovati	A
Rogulin jo spremi.	Gernau	si je rezal umetno palico in ostal pri teti	A
je bila v istini že pripravljena za odhod in	Gernau	se je bil namenil, sklicati vso družbo. »Kako	A
Na potu domov je bila družba nekako tiha.	Gernau,	ki je vozil zopet grofico, ni bil tako dobre	A
prihajata oba tako pogosto, pa menila je le, da se	Gernau	bolj trudi za grofico.Na Rogulina ni mnogo mislila	A
nakrat obraz in zakaj ga pogleda tako srpo. In	Gernau?	Ta je bil vedno stari.	A
povprašala, ali skoraj zopet pride. »Za vraga,	Gernau,	ti si zaljubljen, ti moraš biti zaljubljen,	A
ogledovat okolico; kajti odšel je bil peš. In	Gernau	na to ni vedel boljšega, nego osedlati konja	A
tedni modrovali. Glasni, nakratni »hoj, hola,	Gernau!	« iz ust vseh treh tukaj nenavadnih pivcev nagnil	A
komandirani v ta kraj. . / . / stran 81 . /	Gernau	je posedel pri njih in razložil jim vzroke svojega	A
dolgčas vam ne bode, prijatelji,« dejal je	Gernau	in prijel potem kozarec ter trčil na dobro voljo	A
je stal baron, bila sta v stran obrnjena.	Gernau	je stoprav v tem trenutku prišel do premišljevanja	A
strah, da ga ne bi iztaknila! Tako je meditiral	Gernau	v prvem trenutku.Potem pa ni mislil več ‒ čepel	A
prikazal postaren kmetski mož z malho na rami.	Gernau	ga je spoznal, saj sta se že parkrat menila	A
da mora že pozno biti, in vstala sta počasi.	Gernau	je globoko vzdihnil in potisnil se še bolj za	A
Odšla sta medtem počasi po stezi, tako da	Gernau	zadnjih besed več čul ni. Čez nekoliko časa	A
polglasno: »Dober nos . / . / stran 86 . / imaš,	Gernau,	boga zahvali, da se nisi še blamiral!O ti vražji	A
dva oficirja od tistih, na katere je v jutru	Gernau	naletel, v grad na stanovanje in tudi za te	A
treba mnogo pripravljati. Pozneje je došel tudi	Gernau	na pohod in grof Walden, ki je že čul o novih	A
njegovega imena je bila Veronika navzočna in	Gernau	je obrnil za trenutek pogled v njo ‒ pa imela	A
dva oficirja precej dovolj za zabavo, imel je	Gernau	tudi mnogo prilike ‒ opazovati in premišljevati	A
poslovili. Tuja oficirja sta šla še k Zabrdniku in	Gernau	ju je spremil do tja, potem pa takoj odjahal	A
suh sorodnik, grof Sori ‒ ali kako,« nadaljuje	Gernau,	»ki mi ni posebno po volji in ki se celo popoldne	A
znamenju, ki je bilo všito v robčevem oglu. »	Gernau!	« vzklikne in plane kvišku. Ta preloži po stari	A
pokonci spel, in mu poda svoji roki: »Odpusti mi,	Gernau,	da sem ti to razmero zakrival! Vem, da ni bilo	A
hodi potem zopet molče po sobi gori in doli,	Gernau	pa se zlekne nazaj na ležišče ter, novo cigaro	A
Bog ‒ kakovi obrazi bi bili to, ha, ha, ha!« »	Gernau!	« ustavi ga slikar, »nikar ne smeši tega, kar	A
nikakršne pravice, vleči jo k tlom ter smešiti jo.«	Gernau	je potem hladnokrvno pušil svojo cigaro in nekov	A
prijatelj,« dejal je čez nekoliko časa zopet baron	Gernau.	Vinko obstane. »Zakaj?	A
po kratkem molku nadaljuje mirno: »Pa čuj me,	Gernau,	povem ti resno besedo.Ti imaš svoje misli o	A
noči pa, ko je že vse spalo po gradu in tudi	Gernau	navzlic vsem skušnjam prejšnjega dne, sedel	A
žerinjskega holma. . / . / stran 97 . / Vinko in	Gernau	sta bila pozneje dospela, ko sta zvedela v gradu	A
grofinja Walden, sedele so v senci kraj travnika.	Gernau	se je pridružil kot vajen strelec takoj svojim	A
več dni se mu je poznalo, da ga nekaj teži, in	Gernau,	ki je bil naenkrat postal skriven, pa tem bolj	A
imela tako tehten razgovor, nista več menila.	Gernau	ni hotel začeti, a Vinko se ga je ogibal.Veroniki	A
Vinko se ga je ogibal. Veroniki nasproti je	Gernau	ostal stari; slikar pa od onega dne, ko ju je	A
zobe in hotel burno odgovoriti, a tu pristopi	Gernau	ter povabi Rogulina, naj on ustreli nekajkrat	A
Devetkrat v desetih strelih,« odgovarja smejoč se	Gernau	za onega. »Potem hranite svojo bojazen zase	A
hotela brž domov. . / . / stran 105 . / Vinko in	Gernau	sta bila s svojimi tovariši hitro preko holma	A
je bil, ko je pristopil k družbi pred gradom;	Gernau	je zapazil to, pa ni omenil nič, nego napravil	A
zapazil to; pa šel je izpolnjevat dano povelje.	Gernau	je bil doma in, kakor si je sam dejal, danes	A
praporščaka, ki je bil došel v paradni opravi. »	Gernau!	« reče slikar, mu nasproti stopivši. Resni ton	A
s tem gospodom prirediti.« Sedaj je razumel	Gernau.	Obraz se mu je hotel sicer malo podaljšati pri	A
kmalu gotova in po odhodu oficirja je poiskal	Gernau	prijatelja. Našel ga je v parku.	A
malenkosti preskrbim jaz popoldne!« odgovori	Gernau	in si odreže šibico z bližnjega grma. »In kdaj	A
Po nekoliko korakih Rogulin postane. »	Gernau,	« reče z zamolklim glasom, »tvoje besede so se	A
drugo, skoro prijetnejšo naklonila ‒ dvoboj.«	Gernau	je molčal. »Grof zahteva zadoščenja, ker sem	A
besedah doktorjevih vstopil. Bil je baron	Gernau.	»Kaj pa vi?	A
»Ali jih bodete hranili za muzej?« ‒ vpraša	Gernau.	»Ha, ha, ha!« meni doktor in si veselo prižiga	A
»Vi ste bili na univerzi, doktor?« vpraša	Gernau.	»Bil, bil!«	A
nisem bil nikdar!« »Umen ali neumen,« meni	Gernau,	»to me ne briga, to svobodno opustiva!A videli	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani