»Odpusti mi, prijatelj, pa zdi se mi, da je tebi ta stran človeškega srca čisto neznana; in to, ljubi moj, ti ne daje nikakršne pravice, vleči jo k tlom ter smešiti jo.« Gernau je potem hladnokrvno pušil svojo cigaro in nekov vesel izraz ni hotel izginiti z njegovega lica. »Poznam ali ne poznam,« pravi, ustni ironično zategovaje; »pa to je enako, ker smejem se lahko zaradi enega ali drugega.